Seznam točk

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.

Oprostite mi to oddaljitev in čeprav nismo zašli stran od teme, se vrnimo k naši rdeči niti. Prepričajte se, da je poklic bistven in neločljiv del tega, da smo kristjani. Gospod vas hoče svete tam, kjer ste, v poklicu, ki ste ga izbrali iz kakršnegakoli razloga: meni se zdijo vsi dobri in plemeniti, če le niso v nasprotju z božjim zakonom, in vse je možno povzdigniti na nadnaravno raven, torej vsaditi v ta tok ljubezni, ki opredeljuje življenje božjega otroka.

Ne morem se izogniti določenemu nemiru, kadar si kdo, ko govori o svojem delu, nadene obraz žrtve in trdi, da mu delo pobere ne vem koliko ur dnevno, v resnici pa ne naredi niti pol toliko kot mnogi od njegovih poklicnih kolegov, ki — konec koncev — morda delajo samo iz sebičnih nagibov ali pa vsaj iz izključno človeških razlogov. Vsi, ki smo tukaj zbrani v osebnem dialogu z Jezusom, opravljamo točno določen poklic: zdravnik, odvetnik, ekonomist … Pomislite malo na vaše kolege, ki izstopajo po svojem poklicnem ugledu, po svoji poštenosti, po svojem požrtvovalnem služenju: ali ne posvečajo tej nalogi veliko ur na dan, celo ponoči? Ali se nimamo ničesar naučiti od njih?

Medtem ko govorim, tudi jaz preiskujem svoje vedenje in priznam vam, da me je takrat, ko si zastavim to vprašanje, nekoliko sram in takoj začutim željo, da bi Boga prosil odpuščanja, ko pomislim na moj tako šibek odgovor, ki je tako daleč stran od poslanstva, ki nam ga je Bog zaupal na svetu. Eden od cerkvenih očetov piše: “Kristus nas je postavil, da bi bili kakor svetilke; da bi postali učitelji drugim; da bi delovali kot kvas; da bi živeli kakor angeli med ljudmi, kakor odrasli med otroci, kakor duhovni ljudje med le racionalnimi ljudmi; da bi bili seme; da bi obrodili sad. Če bi naše življenje izžarevalo vse to, ne bi bilo treba odpreti ust. Besede bi bile odveč, če bi pokazali dela. Ne bi bilo niti enega samega pogana, če bi mi zares bili kristjani.

Izogniti se moramo napačnemu mišljenju, da je apostolat omejen le na pričevanje preko nekaterih pobožnosti. Ti in jaz sva kristjana, toda hkrati in brez prekinitve sva tudi državljana in delavca z jasnimi dolžnostmi, ki jih morava zgledno izpolnjevati, če se zares hočeva posvečevati. Jezus Kristus je tisti, ki nas priganja: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Katerokoli poklicno delo postane svetilnik, ki sveti vašim sodelavcem in prijateljem. Zato navadno ponavljam tistim, ki se pridružijo Opus Dei, in ta trditev velja za vse, ki me poslušate: ni mi mar, če mi rečejo, da je ta in ta moj dobri sin — dober kristjan — a slab čevljar! Če se ne potrudi, da bi se dobro izučil svojega poklica ali da bi ga izvrševal s prizadevnostjo, ga ne bo mogel posvečevati niti ga izročiti Gospodu; in posvečevanje običajnega dela je kakor gibalo resnične duhovnosti za tiste, ki smo znotraj časnih stvari odločeni živeti odnos z Bogom.

Ne govorim o namišljenih idealih. Opiram se na zelo konkretno resničnost, ki ima poglaviten pomen, ki je zmožna spremeniti še tako pogansko in božjim zahtevam sovražno okolje, kakor se je zgodilo v tistih prvih časih dobe našega odrešenja. Okušajte te besede nekega anonimnega pisca iz tistega obdobja, ki povzema veličino naše poklicanosti: kristjani “so za svet to, kar je duša za telo. Živijo v svetu, vendar niso posvetni, kakor je duša v telesu, toda ni telesna. Živijo v vseh naseljih, kakor se duša nahaja v vseh delih telesa. Delujejo po svojem notranjem življenju, ne da bi privlačili pozornost, kakor duša deluje po svojem bistvu … Živijo kakor romarji med nestalnimi stvarmi, v upanju na nespremenljivost nebes, kakor nesmrtna duša sedaj živi v umrljivem šotoru. Dan za dnem se povečuje njihovo število, kljub preganjanjem, tako kakor duša postaja lepša ob tem, ko se mrtviči … In kristjanom ni dovoljeno opustiti njihovega poslanstva v svetu, tako kakor duši ni dovoljeno, da se samovoljno loči od telesa.”

Zato bi zgrešili pot, če se ne bi zanimali za časna prizadevanja: tudi tam vas pričakuje Gospod. Bodite prepričani, da se moramo ljudje približati Bogu preko dogodkov vsakdanjega življenja, ki jih odreja ali dovoljuje božja previdnost v svoji neskončni modrosti. Ne bomo dosegli tega cilja, če ne težimo k temu, da bi dobro dokončali svoje delo; če ne vztrajamo v zagonu s človeškim in nadnaravnim navdušenjem začetega dela; če ne opravimo svojega dela tako, kot ga opravlja najboljši. In če je mogoče — mislim, da če to zares hočeš, tako tudi bo — ga opravimo boljše kakor najboljši, ker bomo uporabili vsa poštena zemeljska in vsa potrebna duhovna sredstva, da bi našemu Gospodu izročili prvorazredno delo, dovršeno kot zlata vezenina, popolno.

Zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do duš in zato, da bi odgovorili na našo krščansko poklicanost, moramo dajati zgled. Da ne bi pohujševali, da ne bi povzročali niti najmanjšega suma, da so božji otroci morda leni ali nekoristni, da ne bi dajali slabega zgleda …, se morate potruditi, da boste s svojim vedenjem postavljali pravo mero in izkazovali pravilno držo odgovornega človeka. Tako kmet, ki orje zemljo in ob tem nenehno povzdiguje svoje srce k Bogu, kakor mizar, kovač, uradnik, intelektualec …, vsi kristjani morajo biti zgled svojim tovarišem, brez ošabnosti, saj je v naših dušah zelo jasno zapisano prepričanje, da bomo samo, če računamo Nanj, lahko dosegli zmago; mi sami ne moremo niti dvigniti slamice s tal. Zato mora pri svojem delu, na mestu, ki ga ima v družbi, vsakdo čutiti obveznost, da izvršuje božje delo, ki naj povsod seje Gospodov mir in veselje. “Popoln kristjan vedno prinaša vedrino in veselje. Vedrino, ker čuti, da je v božji navzočnosti; veselje, ker ve, da je obdan z božjimi darovi. Takšen kristjan je zares resnična osebnost, sveti božji duhovnik.

In kako bomo vršili ta apostolat? Na prvem mestu z zgledom, tako da živimo skladno z voljo Očeta, kakor nam je razodel Jezus Kristus s svojim življenjem in naukom. Resnična vera je tista, ki ne dopušča, da bi dejanja zanikala to, kar trdijo besede. Z izpraševanjem o našem osebnem ravnanju moramo ocenjevati pristnost naše vere. Nismo iskreno verni, če si ne prizadevamo z našimi dejanji uresničiti to, kar naša usta izpovedujejo.