Seznam točk

Jezus je prejšnji dan veliko delal in ko je krenil na pot, je začutil lakoto. Zaradi te potrebe se je namenil k smokvi, ki je tam daleč razkazovala čudovito zeleno listje. Sveti Marko nam pripoveduje, da ni bil čas za smokve, toda naš Gospod se približa, da bi jih utrgal, čeprav je dobro vedel, da jih v tem letnem času ne bo našel. Toda kljub temu: ko se prepriča, da je drevo nerodovitno kljub navidezni rodovitnosti in obilici listov, ukaže: Naj na veke od tebe nihče več ne jé sadu!

Kruto, da! Nikoli več naj na tebi ne zraste sad! Kako so se najbrž začudili njegovi učenci, še toliko bolj, če so pomislili, da govori božja Modrost! Jezus je preklel tisto drevo, ker je našel samo videz rodovitnosti, košato listje. Tako smo se naučili, da nimamo izgovora za neučinkovitost. Morda pravijo: nimam dovolj znanja … Ni izgovora! Ali trdijo: zaradi bolezni; ker nisem preveč nadarjen; ker nimam dobrih pogojev; zaradi okolja … Tudi ti izgovori ne veljajo! Gorje tistemu, ki se krasi s košatostjo lažnega apostolata, pri katerem razkazuje bujno listje na videz rodovitnega življenja, ne da bi iskreno poskušal doseči sadove! Daje vtis, da dobro izkorišča čas, da je dejaven, da organizira, da odkriva nove načine za rešitev vsega … Vendar je neproduktiven. Nihče se ne bo nahranil z njegovimi deli, ki nimajo nadnaravnega soka.

Prosímo Gospoda, naj bomo duše, ki so pripravljene delati s plodnim junaštvom. Ker na zemlji ne manjka takih, pri katerih ljudje, ko se jim približajo, odkrijejo samo listje: obilno, bleščeče, sijajno. Samo listja polne krošnje, izključno to in nič več. Duše pa nas gledajo z upanjem, da se bodo nasitile, ker so lačne Boga. Ni mogoče pozabiti, da imamo na voljo vsa sredstva: zadosten nauk in Gospodovo milost, kljub vsej naši bedi.

Dovolite mi, da vam še enkrat pokažem delček svoje osebne izkušnje. Svojo dušo vam odpiram v božji navzočnosti in v najpopolnejšem prepričanju, da nisem zgled v ničemer, da sem le cunja, ubogo orodje — gluho in nesposobno — ki ga je Gospod uporabil, da bi se še bolj očitno izkazalo, da On lahko prav dobro piše tudi z nogo od mize. Zato mi, kadar vam govorim o sebi, niti od daleč ne pride na misel, da imam za svoje delovanje morda kakšne zasluge. Še toliko manj vas poskušam prisiliti, da bi hodili po poti, po kateri je Gospod vodil mene. Čisto možno je namreč, da vas Učitelj ne prosi za to, kar je meni toliko pomagalo, da sem lahko brez ovir delal v tem Božjem delu, ki sem mu posvetil vse svoje življenje.

Zagotavljam vam — to sem izkusil na lastni koži in opazoval z lastnimi očmi — da če zaupate v božjo previdnost, če se prepustite njegovim vsemogočnim rokam, vam nikoli ne bo manjkalo sredstev za služenje Bogu, sveti Cerkvi, dušam, in ne bo vam treba zanemariti nobene od vaših obveznosti; poleg tega boste uživali veselje in mir, ki ga mundus dare non potest, kakršnega ne more dati niti posedovanje vseh zemeljskih dobrin.

Od začetkov Opus Dei leta 1928 nisem nikoli — poleg tega, da nisem imel na voljo nobenih človeških sredstev — osebno upravljal niti z enim samim centom; prav tako nisem neposredno posegal v razumljive ekonomske zadeve, ki se pojavijo ob izvajanju katerekoli dejavnosti, pri kateri so udeleženi ljudje — iz mesa in kosti, ne angeli — ki nujno potrebujejo materialna sredstva, da bi lahko učinkovito uresničevali svoje delo.

Opus Dei je in mislim, da bo vedno — do konca časov — za vzdrževanje apostolskih dejavnosti potreboval velikodušno sodelovanje mnogih ljudi: po eni strani zato, ker so te dejavnosti vedno neprofitne; po drugi strani, čeprav raste število tistih, ki sodelujejo, in se povečuje delo mojih sinov in hčera, se bo, če je prisotna božja ljubezen, apostolat razširil in povpraševanje se bo pomnožilo. Zato sem več kot enkrat nasmejal moje hčere in sinove, kadar sem jih silovito spodbujal, naj zvesto odgovorijo na božjo milost in jih opogumljal, naj se predrzno lotijo Boga in ga prosijo za več milosti in denarja, v gotovini, ki smo ga nujno potrebovali.

V prvih letih nismo imeli niti najnujnejšega. Ker jih je pritegnil božji ogenj, so k meni prihajali delavci, rokodelci, študentje …, ki niso vedeli za našo stisko in pomanjkanje. V Opus Dei smo se s pomočjo nebes namreč vedno trudili delati tako, da sta bili žrtev in molitev obilni in skriti. Ko se sedaj oziram na tisto obdobje, mi iz srca privre vdana zahvala: kakšno gotovost smo imeli v naših dušah! Vedeli smo, da nam bo, če bomo iskali božje kraljestvo in njegovo pravičnost, vse ostalo navrženo. In lahko vam zagotovim, da se zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni prenehala izvajati nobena apostolska pobuda: v pravem trenutku in na takšen ali drugačen način nam je naš Oče Bog s svojo običajno previdnostjo priskrbel, kar je bilo potrebno, zato da bi videli, da je On vedno dober plačnik.

Quasi modo geniti infantes … V veselje mi je bilo povsod širiti to miselnost, da smo majhni otroci Boga, zaradi česar bomo lahko okušali besede, ki jih prav tako zajema liturgija današnje maše: vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet, premaga težave in doseže zmago v tej veliki bitki za mir v dušah in v družbi.

Naša modrost in naša moč sta prav v tem, da smo prepričani o svoji majhnosti, o tem, da pred božjimi očmi nismo nič. Hkrati pa nas prav On spodbuja, naj delujemo v gotovem zaupanju in oznanjamo Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, kljub našim napakam in naši osebni bedi, pod pogojem, da se v naši šibkosti vedno borimo s ciljem, da bi jo premagali.

Gotovo ste me pogosto slišali ponavljati nasvet iz Svetega pisma: discite benefacere, kajti res je, da se moramo naučiti delati dobro ter tega učiti tudi druge. Začeti moramo pri sebi, tako da se trudimo odkriti, katera je tista dobrina, po kateri moramo stremeti: za vsakogar izmed nas, za vsakega od naših prijateljev, za vsakega človeka. Ne poznam boljše poti za premišljevanje o božji veličini: naučiti se služiti z neizrekljivim in preprostim stališčem, da je On naš Oče in mi njegovi otroci.

Ta boj božjega otroka ni povezan z žalostnimi odrekanji, s temačno vdanostjo v usodo in z odpovedovanjem veselju, temveč je odziv zaljubljenca, ki misli na ljubljeno osebo, kadar dela in kadar počiva, ko je vesel in ko trpi, ter se zanjo z veseljem spopada z različnimi problemi. In mi se bomo skupaj z Njim imenovali zmagovalci, kajti Bog ne izgublja bitk, pri tem vztrajam. Moja izkušnja je taka, da če se zvesto držim njegovih zahtev, mi na zelenih pašnikih daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni. Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.

V bitkah duše je prava strategija pogosto le stvar časa ter potrpežljive in vztrajne uporabe primernih ukrepov. Večkrat obnovite svoje upanje. Spominjam vas, da boste trpeli poraze ali da boste v vašem notranjem življenju doživljali vzpone in padce — Bog daj, da bi bili neopazni — kajti nihče ni osvobojen teh nadlog. Vendar nam Gospod, ki je vsemogočen in usmiljen, naklanja primerna sredstva za zmago v tem boju. Kot sem vam dejal že prej, je dovolj, da jih uporabimo odločeni, da bomo začeli in vedno znova začenjali, v vsakem trenutku, če bi bilo treba.

K svetemu zakramentu pokore, zakramentu božjega odpuščanja, pristopajte vsak teden in vedno, kadar je to potrebno, vendar ne dopuščajte pretirane tankovestnosti. Odeti z milostjo si bomo utirali pot med gorami in se vzpenjali po pobočju izpolnjevanja krščanskih dolžnosti, ne da bi se ustavljali. Ko bomo z dobro voljo uporabljali ta sredstva in prosili Gospoda, naj nam daje vsak dan večje upanje, nas bo napolnjevalo nalezljivo veselje tistih, ki vedo, da so božji otroci: Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Zato bodimo optimistični. Okrepljeni z močjo upanja se bomo borili, da bi izbrisali madež pregrehe, ki ga širijo sejalci sovraštva. Na novo bomo odkrili svet z vesele perspektive, kajti iz božjih rok je izšel čudovit in čist, in če se bomo naučili biti skesani, ga bomo zanj zopet naredili tako lepega.