Seznam točk

Ko sem bral današnje berilo, sem videl Daniela med tistimi sestradanimi levi, in brez pesimizma — ne morem namreč reči: Katerikoli minuli čas je bil boljši, saj so bili vsi časi dobri in slabi — sem pomislil, da je tudi sedaj na svobodi veliko levov, in mi moramo živeti v tem okolju. Levi, ki iščejo, koga bi požrli: tanquam leo rugiens circuit quaerens quem devoret.

Kako se bomo izognili tem zverem? Morda se nam ne bo zgodilo kakor Danielu. Jaz nisem čudodelnik, vendar ljubim to veličino Boga in razumem, da bi mu bilo lažje potešiti prerokovo lakoto ali pa mu dati hrano; vendar ni storil tega. Nasprotno, odredil je, naj se k njemu iz Judeje čudežno premesti drug prerok, Habakuk, in mu prinese hrano. Vseeno mu je bilo, če naredi velik čudež, saj Daniel ni bil v tisti jami kar tako, ampak zaradi krivičnosti hudičevih privržencev, ker je bil božji služabnik in uničevalec malikov.

Brez veličastnih čudežev, z normalnostjo običajnega krščanskega življenja, s setvijo miru in veselja moramo tudi mi uničiti veliko malikov: malike nerazumevanja, nepravičnosti, nevednosti, domnevne človekove samozadostnosti, ki Bogu domišljavo obrne hrbet.

Ne prestrašite se in ne bojte se ničesar hudega, pa čeprav so okoliščine, v katerih delate, izredno težke, hujše kakor Danielove, ko je bil v jami s tistimi požrešnimi zvermi. Božje roke so enako mogočne in če bi bilo potrebno, bi delale čudeže. Zvesti! Z zvestobo ljubezni, zavedanja, veselja, zvesti Kristusovemu nauku in prepričani, da leta naše dobe niso slabša kakor tista iz drugih stoletij in da je Gospod vedno isti.

Poznal sem nekega starejšega duhovnika, ki je smehljajoč se o sebi trdil: Jaz sem vedno miren, miren. Takšni moramo vedno biti tudi mi: nahajamo se v svetu, obkroženi s sestradanimi levi, vendar se ne vznemirjajmo; bodimo mirni. Z ljubeznijo, z vero, z upanjem, ne da bi pozabili, da bo Gospod, če bo potrebno, pomnožil čudeže.

Gospod nas ni ustvaril, da bi tukaj zgradil neko dokončno mesto, kajti “ta svet je pot do onega sveta, bivališča, kjer ni trpljenja.” Kljub temu pa božji otroci ne smemo zanemarjati zemeljskih dejavnosti, v katere nas postavlja Bog, da bi jih posvečevali, da bi jih prepojili s svojo blagoslovljeno vero, ki edina prinaša resnični mir, pristno veselje v duše in v različna okolja. To nenehno oznanjam že od leta 1928: nujno je pokristjaniti družbo, v vse sloje tega našega človeštva prinašati nadnaravni smisel, tako da se bomo vsi trudili svoja vsakodnevna opravila in poklicno delo povzdigovati v red milosti. Na ta način bo vse človeško delo osvetljeno z novim upanjem, ki presega meje časa in minljivosti svetnih reči.

Po krstu smo prinašalci Kristusove besede, ki razjasnjuje, vnema in pomirja našo ranjeno vest. Da bi Gospod deloval v nas in po nas, mu moramo reči, da smo se pripravljeni boriti vsak dan, čeprav vemo, da smo slabotni in nekoristni, čeprav čutimo neskončno težo osebne bede in uboge osebne šibkosti. Ponavljati mu moramo, da zaupamo vanj, v njegovo pomoč; če je treba, tudi proti upanju, kakor Abraham. Tako bomo delali z obnovljenim prizadevanjem ter druge ljudi učili odzivati se z vedrostjo, osvobojeni sovraštva, nezaupljivosti, nevednosti, nerazumevanja in črnogledosti, kajti Bog zmore vse.

Kako čudovito bo, ko nam bo naš Oče dejal: Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! Polni upanja! To je čudež kontemplativne duše. Živimo iz vere, iz upanja, iz ljubezni! Upanje nas naredi mogočne. Se spomnite svetega Janeza? Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Bog pritiska na nas, za večno mladost Cerkve in vsega človeštva. Vse, kar je človeško, boste lahko spreminjali v božansko, kakor kralj Midas, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil!

Nikoli ne pozabite: po smrti vas bo sprejela Ljubezen. In v božji ljubezni boste našli tudi vse čiste ljubezni, ki ste jih imeli na zemlji. Gospod je določil, naj ta kratek dan našega življenja preživimo v delu; da tako kot njegov edinorojeni Sin delamo dobra dela. Ob tem moramo biti čuječi in poslušati tisti klic, ki ga je sveti Ignacij Antiohijski zaslišal v svoji duši, ko se je bližala ura njegovega mučeništva: “Pridi k Očetu,” pridi k svojemu Očetu, ki te hrepeneče pričakuje.

Prosimo sveto Marijo, Spes nostra, naj v nas vname sveto gorečnost, da bomo vsi skupaj prebivali v Očetovi hiši. Nič nas ne bo moglo vznemirjati, če se odločimo usidrati svoje srce v želji po resnični domovini: Gospod nas bo vodil s svojo milostjo in z močnim vetrom poganjal ladjo k tako jasni obali.

Glejte, Gospod hrepeni po tem, da bi nas vodil s čudovitimi koraki, božjimi in človeškimi, ki se prenašajo v radostno odpoved, v kateri je veselje skupaj s trpljenjem, pozabljanje samega sebe. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi. Nasvet, ki smo ga slišali vsi. Odločiti se moramo, da mu bomo res sledili: da bo Gospod lahko uporabil nas, ko bomo postavljeni na vsa križpotja sveta — sami pa postavljeni v Boga — postali sol, kvas, luč. Ti boš v Bogu, da bi svetil, da bi dajal okus, rast in novo življenje.

Toda ne pozabi, da mi ne ustvarjamo te luči: samo odsevamo jo. Nismo mi tisti, ki rešujemo duše in jih vlečemo, da delajo dobro: smo zgolj orodje, bolj ali manj vredno, za odrešenjske načrte Boga. Če bi kdaj pomislili, da je dobro, ki ga storimo, naše delo, bi se vrnil napuh s še večjo izkrivljenostjo; sol bi izgubila svoj okus, kvas bi se pokvaril, luč bi se spremenila v temo.