Seznam točk

Toda sledimo rdeči niti iz prilike. In nespametnice, kaj delajo? Od tistega trenutka naprej že posvečajo vsa svoja prizadevanja temu, da bi se pripravile na Ženinov prihod: kupit gredo olje. Toda odločile so se prepozno in medtem, ko so šle kupovat, je prišel ženin in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge devicein govorile: Gospod, Gospod, odpri nam! Saj ne, da niso storile ničesar: vsaj nekaj so poskušale … Toda zaslišale so glas, ki jim je trdo odgovoril: Ne poznam vas! Niso se znale ali pa se niso hotele pripraviti s potrebno skrbnostjo in pozabile so na razumen ukrep, da bi si pravočasno pridobile olje. Manjkalo jim je velikodušnosti, da bi dovršeno izpolnile tisto malo, kar jim je bilo zaupano. Dejansko so imele na razpolago veliko časa, ki pa so ga slabo izkoristile.

Pogumno pomislimo na svoje življenje. Zakaj včasih ne najdemo tistih minut, da bi z ljubeznijo dokončali svoje delo, ki je sredstvo našega posvečevanja? Zakaj ne posvečamo pozornosti družinskim obveznostim? Zakaj se nam začne muditi v trenutku molitve, ali ko prisostvujemo sveti mašni daritvi? Zakaj nam manjka vedrine in mirnosti, da bi izpolnili dolžnosti svojega stanú, hkrati pa se, ne da bi se nam kam mudilo, zabavamo s tem, da sledimo svojim osebnim kapricam? Lahko bi mi odgovorili: to so malenkosti. Da, res je: toda te malenkosti so olje, naše olje, ki ohranja plamen živ in luč prižgano.

Sedaj bomo prosili Gospoda, naj nam ob zaključku tega pogovora z Njim pomaga, da bomo ponovili skupaj s svetim Pavlom: Zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.

Sveto pismo to ljubezen opeva z gorečimi besedami: Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti. Enaka ljubezen je vedno napolnjevala Marijino srce in jo obogatila z materinsko nežnostjo in skrbjo za vse človeštvo. V Devici Mariji se ljubezen do Boga združi s skrbjo za vse njene otroke. Njeno presladko srce, pozorno celo na najmanjše stvari — vina nimajo— je gotovo veliko trpelo, ko je prisostvovala tisti kolektivni krutosti, tistemu pobesnelemu izživljanju krvnikov, kar je bilo Jezusovo trpljenje in smrt. Toda Marija ne spregovori. Kakor njen Sin tudi ona ljubi, molči in odpušča. To je moč ljubezni.

V domišljiji se rad vračam v leta, ko je Jezus živel ob svoji Materi, ki obsegajo skoraj vse življenje našega Gospoda na tem svetu. Gledam ga, ko je še majhen, ko ga Marija neguje, ga poljublja in zabava. Gledam, kako raste ob ljubečem pogledu njegove Matere in svetega Jožefa, njegovega zemeljskega očeta. S kakšno nežnostjo in rahločutnostjo Marija in sveti očak skrbita za Jezusa v času njegovega otroštva; v tišini sta se gotovo nenehno učila od Njega. Njuni duši sta postajali podobni duši tega Sina, človeka in Boga. Zaradi tega Mati — in za njo sveti Jožef — bolj kot kdorkoli pozna čustva Kristusovega Srca in oba skupaj sta najboljša pot, rekel bi edina pot, da bi prišli k Odrešeniku.

“Naj bo v vsakem izmed vas,” je zapisal sveti Ambrož, “navzoča Marijina duša, da bi slavili Gospoda; naj bo vsakem ta duh Marije, da bi se radovali v Bogu.” In ta cerkveni oče nato doda nekaj misli, ki se na prvi pogled zdijo drzne, vendar imajo jasen duhovni pomen za življenje kristjana. “Glede na meso je Kristusova Mati samo ena; glede na vero je Kristus sad vseh nas.”

Če se poistovetimo z Marijo, če posnemamo njene kreposti, bomo lahko dosegli, da se po milosti Kristus rodi v duši mnogih, ki se bodo z Njim poistovetili po delovanju Svetega Duha. Če posnemamo Marijo, bomo na neki način udeleženi pri njenem duhovnem materinstvu. V tišini tako kot naša Gospa; neopazno, skoraj brez besed, s celovitim in doslednim pričevanjem krščanskega življenja, z velikodušnostjo, ki brez prestanka ponavlja fiat, ki se kot nekaj intimnega obnavlja med nami in Bogom.

Učiteljica ljubezni. Spomnite se prizora, ko Jezusa darujejo v templju. Stari Simeon je rekel Mariji, njegovi materi: Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje — pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč — da se razodenejo misli mnogih src. Neizmerna Marijina ljubezen do človeštva stori, da se tudi v njej izpolnijo Kristusove besede: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.

Papeži so Marijo upravičeno imenovali Soodrešenica: “S svojim trpečim in umirajočim Sinom je tako trpela in skoraj umrla; in zaradi zveličanja ljudi se je tako odpovedala materinskim pravicam do svojega Sina ter ga, kolikor je bilo od nje odvisno, žrtvovala v zadostitev božje pravičnosti, da lahko upravičeno o njej rečemo, da je skupaj s Kristusom odrešila človeški rod.” Na ta način bomo bolje razumeli tisti trenutek Gospodovega trpljenja, ki ga nikoli ne bomo nehali premišljevati: Stabat autem iuxta crucem Iesu mater eius, ob Jezusovem križu pa je stala njegova Mati.

Morda ste videli, kako se nekatere matere, ki jih žene pristen ponos, brž postavijo k svojim sinovom, kadar ti slavijo zmago, kadar prejmejo javno priznanje. Druge pa celo v takšnih trenutkih ostanejo v ozadju in tiho ljubijo. Marija je bila takšna in Jezus je to vedel.

Toda sedaj, ob pohujšanju daritve na križu, je sveta Marija navzoča, ko žalostna posluša, kako so ga tisti, ki so hodili mimo, sramotili, zmajevali z glavo in govorili: Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh zgradiš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa. Naša Gospa sliši besede svojega Sina in se zedini z njegovim trpljenjem: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kaj lahko stori ona? Zlije se z zveličavno ljubeznijo svojega Sina, izroči Očetu ogromno bolečino — kot oster meč — ki je presunila njeno čisto srce.

Jezus znova občuti tolažbo ob tej tihi in ljubeči prisotnosti njegove Matere. Marija ne kriči in ne teka od enega konca do drugega. Stabat, stoji ob Sinu. Takrat jo Jezus pogleda in nato svoj pogled nameni Janezu. Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! V Janezu Kristus svoji Materi zaupa vse ljudi in še zlasti svoje učence: njih, ki bodo verovali vanj.

Felix culpa, poje Cerkev, srečna krivda, ker je imela takšnega in tako velikega Odrešenika. Srečna krivda, lahko še dodamo, ki nam je zaslužila to, da smo za Mater prejeli sveto Marijo. Zdaj smo že na varnem, nič več nas ne sme skrbeti; kajti naša Gospa, okronana za Kraljico nebes in zemlje, je proseča vsemogočnost pred Bogom. Jezus ne more ničesar odreči Mariji, niti nam, otrokom iste Matere.