Seznam točk

Notranje življenje: to je zahteva klica, ki ga je Učitelj položil v duše vseh. Biti moramo sveti — povedano s pristnim pregovorom iz moje dežele — ne da bi nam zmanjkalo niti za las, torej popolnoma; zares kristjani, pravi kristjani, ki jih je mogoče razglasiti za svetnike; če ne, smo propadli kot učenci edinega Učitelja. Razen tega nam Bog, ko se je ozrl na nas in nam podelil svojo milost, da bi se borili za pridobitev svetosti sredi sveta, nalaga tudi obveznost apostolata. Razumite, da skrb za duše celó človeško gledano vzklije kot logična posledica te izbire, kakor pravi eden od cerkvenih očetov: “Ko odkrijete, da vam je bilo nekaj v korist, poskušate pritegniti še druge. Zatorej si morate želeti, da bi vas po Gospodovih poteh spremljali tudi drugi. Če greste na trg ali v kopališče in se srečate z nekom, ki ne počne ničesar, ga povabite, naj se vam pridruži. Prenesite to zemeljsko navado v to, kar je duhovnega, in ko boste šli k Bogu, ne pojdite sami.”

Če ne želimo nekoristno zapravljati časa — niti z lažnimi izgovori glede zunanjih težav v okolju, ki jih že od začetka krščanstva nikoli ni manjkalo — se moramo zavedati, da je Jezus Kristus na običajen način povezal učinkovitost našega delovanja z notranjim življenjem, da bi pritegnil tiste, ki nas obdajajo. Kristus je kot pogoj za učinkovitost apostolske aktivnosti postavil svetost; naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti. Videti je neverjetno, toda Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, brez olepševanj, zvestobo, ki gre do skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti, ki jo moramo privzeti in prizadevno uresničevati.

Notranje življenje. Svetost v vsakdanjih nalogah, svetost v majhnih rečeh, svetost v poklicnem delu, v vsakodnevnih prizadevanjih …; svetost, da bi posvečevali druge. Nek moj znanec — nikoli ga nisem dobro spoznal! — je nekoč sanjal, da z letalom leti na veliki višini, vendar ne notri, v kabini: sedel je na krilih. Ubogi nesrečnik, kako je trpel! Videti je bilo, da mu je naš Gospod dal razumeti, kaj se v božjih višinah dogaja z apostolskimi dušami, ki jim primanjkuje notranjega življenja ali ki ga zanemarjajo — živijo v negotovosti, tesnobnosti, nenehno v nevarnosti, da bodo strmoglavile, trpijo in so negotove.

In dejansko mislim, da so v resni nevarnosti, da zaidejo: tisti, ki se spuščajo v akcijo — v aktivizem! — in opuščajo molitev, požrtvovalnost in nepogrešljiva sredstva za to, da bi dosegli trdno pobožnost: pogostnost zakramentov, premišljevalno molitev, spraševanje vesti, duhovno branje, nenehno zatekanje k presveti Devici Mariji in k angelom varuhom … Vse to z nenadomestljivo učinkovitostjo pripomore, da je kristjanov dan tako prijazen, ker iz njegovega notranjega bogastva tečeta božja milina in sreča, kakor med iz satovja.

Počivajte v božjem otroštvu. Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok. To pa zahteva resen program notranjega življenja, ki ga je treba speljati preko tvojih pobožnosti do Boga, ki — vztrajam — naj jih bo malo, vendar naj bodo stalne. Pomagale ti bodo pridobiti čutenje in vedenje dobrega otroka.

Moram te posvariti tudi pred nevarnostjo rutine, resničnim grobom pobožnosti, ki se pogosto pojavi preoblečena v težnjo po tem, da bi uresničili ali začeli pomembna, opazna dejanja, medtem ko lagodno zanemarjamo svoje vsakdanje dolžnosti. Ko boš opazil prva znamenja tega, se iskreno postavi pred Gospoda: pomisli, ali se nisi naveličal stalnega boja v eni in isti točki zato, ker nisi iskal Boga; poglej, ali se je zaradi pomanjkanja velikodušnosti in duha požrtvovalnosti zmanjšalo tvoje zvesto vztrajanje pri delu. Takrat tvoje norme pobožnosti, majhna mrtvičenja, apostolska dejavnost, ki ne obrodi takojšnjega sadu … postanejo strašno nerodovitni. Prazni smo in morda začnemo sanjati o novih načrtih, da bi utišali glas našega nebeškega Očeta, ki od nas pričakuje popolno vdanost. In z moro o velikih dejanjih, ki jo nosimo v duši, utone v pozabo najbolj gotova resničnost, pot, ki nas nedvomno vodi naravnost k svetosti. To je jasno znamenje, da smo izgubili nadnaravno gledišče, prepričanje, da smo majhni otroci, prepričanje, da bo naš Oče v nas uresničil čudesa, če ponižno začnemo znova.

Jezus je obstal in rekel: Pokličite ga! Najboljši med tistimi, ki so ga obdajali, so se obrnili k slepemu in mu rekli: Bodi pogumen, vstani, kliče te! To je krščanska poklicanost! Toda božji klic ni samo eden. Premišljujte tudi o tem, da nas Gospod išče v vsakem trenutku: vstani — nam naroča — pridi ven iz svoje lenobe, svoje lagodnosti, svojih malih sebičnosti, svojih nepomembnih težavic. Dvigni se z zemlje, kjer si nizek, sploščen, brezobličen. Pridobi si višino, težo in prostornino ter nadnaravni pogled.

Tisti človek je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Odvrgel je svoj plašč! Ne vem, ali si bil kdaj v vojni; že pred mnogimi leti sem nekoč imel priložnost stopiti na bojno polje nekaj ur zatem, ko se je končala bitka. Na tleh so ležale odvržene odeje, čutare in vojaški nahrbtniki, polni družinskih spominov: pisem, fotografij ljubljenih oseb … Ti predmeti niso bili last poražencev, pripadali so zmagovalcem! Vse tisto jim je bilo odveč, oviralo bi jih pri tem, da bi tekli hitreje in napadli sovražnika za robovi okopov. Kakor Bartimáj, da je lahko tekel za Kristusom.

Ne pozabi: da bi prišli do Kristusa, je potrebna žrtev; odvreči je treba vse, kar ovira: odejo, nahrbtnik, čutaro. Tudi ti moraš enako ravnati v tem boju za božjo slavo, v tem boju ljubezni in miru, s katerim se trudimo širiti Kristusovo kraljestvo. Da bi služili Cerkvi, papežu in dušam, se moraš biti pripravljen odreči vsemu, kar je odvečno; ostati brez te odeje, ki te greje v mrzlih nočeh; brez teh ljubljenih spominov na družino; brez osvežitve, ki jo daje voda. Lekcija vere, lekcija ljubezni. Tako je namreč treba ljubiti Kristusa.

Obrnimo svoj pogled h Kristusu, ki je naš vzor, naše ogledalo, v katerega se moramo pogledati. Kako Kristus ravna — tudi na zunaj — v pomembnih trenutkih? Kaj nam o Njem pove sveti evangelij? Gane me ta Kristusova običajna naravnanost, da se pred velikimi čudeži obrača k Očetu; in njegov zgled, ko se je za štirideset dni in noči umaknil v puščavo, da bi tam molil, preden je začel svoje javno delovanje.

Zelo pomembno je — oprostite mi, ker vztrajam — da opazujemo Mesijeve korake, kajti On nam je prišel pokazat stezo, ki vodi k Očetu. Z Njim bomo odkrili, kako je mogoče dati nadnaravni pomen celo na videz najmanjšim dejanjem; naučili se bomo živeti vsak trenutek z utripanjem večnosti in globlje bomo razumeli, da človek potrebuje ta čas intimnega pogovora z Bogom: da bi se z Njim pogovarjal, da bi klical k Njemu, da bi ga častil, da bi mu zapel hvalo, da bi ga poslušal ali da bi preprosto bil z Njim.

Že pred mnogimi leti, ko sem premišljeval o tem, kako ravna moj Gospod, sem prišel do zaključka, da je katerikoli apostolat pravzaprav preobilje notranjega življenja. Zato se mi zdi tako naraven in tako nadnaraven ta odlomek, ki pripoveduje, kako se je Kristus odločil dokončno izbrati prvih dvanajst učencev. Sveti Luka nam pove, da je prej vso noč prečul v molitvi. Poglejte ga tudi v Betaniji, ko se odloči obuditi od mrtvih Lazarja, potem ko je najprej jokal za mrtvim prijateljem: povzdignil je oči k nebu in vzkliknil: Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Prav to je njegov nauk: če hočemo pomagati drugim, če jih hočemo iskreno spodbujati, da bi odkrili resnični smisel njihovega bivanja na zemlji, moramo nujno za temelj imeti molitev.

Od kod je jemal sveti Pavel to moč? Omnia possum in eo qui me confortat! — vse zmorem, kajti samo Bog mi daje to vero, to upanje, to ljubezen. Zelo težko mi je verjeti v nadnaravno učinkovitost apostolata, ki ne bi bil oprt, trdno osredotočen na življenje nepretrganega odnosa z Gospodom. Da, sredi dela; v hiši ali sredi ulice, z vsemi bolj ali manj pomembnimi problemi, ki se pojavljajo vsak dan. Tam, ne izven tega — vendar s srcem v Bogu. Potem bodo naše besede, naša dejanja — celo naša beda! — širila ta bonus odor Christi, prijetni vonj po Kristusu, da bodo drugi ljudje nujno začutili: ta je kristjan.

Ob takšni predanosti se vname apostolska gorečnost, vsak dan je večja in to hrepenenje prenaša tudi na druge, kajti dobro se širi samo po sebi. Ni mogoče, da naša uboga narava, ki je tako blizu Bogu, ne bi žarela v koprnenju po tem, da po vsem svetu zaseje veselje in mir, da vse prepoji z odrešilno vodo, ki vre iz odprte Kristusove strani, da vse, kar dela, začne in dokonča iz ljubezni.

Prej sem vam govoril o bolečini, o trpljenju, o solzah. Ni protislovje, če trdim, da je za učenca, ki ljubeče išče Učitelja, okus žalosti, težav in bridkosti zelo drugačen: te izginejo, kakor hitro zares sprejmemo božjo voljo, kadar radovoljno izpolnjujemo njegove zamisli kot zvesti otroci, četudi se zdi, da so živci na meji zloma in da so muke neznosne.