Seznam točk

Eden izmed tistih izvedencev, ki niso več pravilno razločevali Mojzesu razodetih naukov, naukov, ki so jih oni sami zapletli z nekoristno kazuistiko, je pomešan med množico Gospodu zastavil vprašanje. Jezus je odprl svoja božja usta, da bi odgovoril temu učitelju postave. Odgovoril mu je počasi, z gotovim prepričanjem nekoga, ki je to dobro izkusil: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.

Poglejte sedaj Učitelja v krogu njegovih učencev v dvorani zadnje večerje. Ko se je bližal trenutek njegovega trpljenja, je srce Kristusa, obdanega s tistimi, ki jih je ljubil, vzplamenelo v neizrekljivem ognju: Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Da bi se preko vrstic svetega evangelija lahko približali Gospodu, vam vedno priporočam, da se trudite v prizor vživeti tako, da boste v njem udeleženi kakor še ena oseba več. Tako se boste — vem za mnoge navadne in običajne ljudi, ki to živijo — zatopili v razmišljanje, kakor Marija, pozorni na Jezusove besede, ali pa se mu boste kakor Marija upali iskreno izraziti svoje skrbi, celo najmanjše.

Gospod, zakaj praviš, da je ta zapoved nova? Kot smo pravkar slišali, je bila ljubezen do bližnjega predpisana že v Stari zavezi, in gotovo se spomnite tudi, da je Jezus že na začetku svojega javnega delovanja z božjo velikodušnostjo širil to zahtevo: Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.

Gospod, dovoli nam, da vztrajamo pri tem vprašanju: zakaj to zapoved še naprej imenuješ novo? Tisto noč, nekaj ur preden si se žrtvoval na križu, med ganljivim pogovorom s tistimi, ki so te — kljub njihovi osebni šibkosti in bedi, kakršna je tudi naša — spremljali do Jeruzalema, si nam Ti razodel nesluteno merilo ljubezni: kakor sem jaz vas ljubil. Kako te ne bi apostoli razumeli, ko pa so bili priče tvoje nedoumljive ljubezni!

Učiteljevo oznanilo in njegov zgled sta jasna, natančna. Svoj nauk je podkrepil z deli. Kljub temu velikokrat mislim, da je po dvajsetih stoletjih ta zapoved še vedno nova, kajti le redki so se trudili, da bi jo živeli. Preostali, večina, pa o tem raje ni hotela in noče ničesar vedeti. Skrajno sebično pridejo do zaključka: čemu še več komplikacij, saj imam že svojih dovolj in še preveč.

Med kristjani za takšno držo ni prostora. Če izpovedujemo isto vero, če zares težimo k temu, da bi stopali po jasnih sledovih, ki so jih na zemlji pustili Kristusovi koraki, se ne smemo zadovoljiti s tem, da drugim prihranimo zlo, ki ga tudi sebi ne bi privoščili. To je že veliko, pa vendar bore malo, ko razumemo, da mero naše ljubezni določa Jezusovo ravnanje. Jezus nam merila pravilnega ravnanja ne predlaga kot nek oddaljen cilj, kot nek zaključek boja, ki traja vse življenje. To merilo je, oziroma bi moralo biti — vztrajam zato, da ga boš prevedel v konkretne sklepe — izhodiščna točka, ker ga je naš Gospod vnaprej postavil kot pogoj: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.

Jezus Kristus, naš Gospod, se je učlovečil in prevzel našo naravo, da bi se človeštvu pokazal kot zgled vseh kreposti. Učite se od mene, nas vabi, ker sem krotak in iz srca ponižen.

Kasneje, ko apostolom govori o znamenju, po katerem jih bodo prepoznali kot kristjane, ne reče: Zato ker ste ponižni. On je najbolj vzvišena čistost, brezmadežno jagnje. Nič ni moglo umazati njegove popolne svetosti brez madeža. Prav tako nam ne reče: Opazili bodo, da stojijo pred mojimi učenci, ker ste čisti.

Hodil je po tem svetu v najpopolnejši nenavezanosti na zemeljske dobrine. Čeprav je Stvarnik in Gospod vsega vesoljstva, ni imel kraja, kamor bi naslonil glavo. Kljub temu ni dejal: Vedeli bodo, da ste moji prijatelji, ker se niste navezali na bogastvo. Štirideset dni in noči je prebil v puščavi, v strogem postu, preden se je posvetil oznanjevanju evangelija. A svojim apostolom vseeno ni zagotovil: Razumeli bodo, da služite Bogu, ker niste ne požeruhi ne pijanci.

Slišali smo, da je značilnost, ki bo odlikovala apostole in prave kristjane vseh časov, naslednja: Po tem — prav po tem — bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Zdi se mi popolnoma logično, da so bili božji otroci vedno ganjeni — kakor ti in jaz v tem trenutku — ob tem, pri čemer je vztrajal Učitelj. “Gospod kot preizkušnjo zvestobe svojih učencev ni postavil čudes in neznanskih čudežev, čeprav jim je podelil moč, da so jih v Svetem Duhu lahko uresničevali. Kaj jim pravi? Spoznali bodo, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.”

Ne sovražiti sovražnika, ne vračati slabega s slabim, odreči se maščevanju, odpuščati brez zamere, vse to je takrat — tudi sedaj je tako, nikar se ne slepimo — veljalo kot nenavadno vedenje, preveč junaško, zunaj normalnega. Tako daleč sega ozkosrčnost človeških bitij. Jezus Kristus, ki je prišel rešit vse ljudi in želi kristjane pridružiti svojemu delu odrešenja, je hotel svoje učence — tebe in mene — naučiti velike ljubezni: iskrene, najplemenitejše in dragocene; drug drugega moramo ljubiti, kakor Kristus ljubi vsakogar od nas. Samo tako, da znotraj svoje osebne okornosti posnemamo božje ravnanje, nam bo uspelo svoje srce odpreti vsem ljudem, ljubiti na bolj vzvišen, popolnoma nov način.

Kako dobro so prvi kristjani živeli to gorečo ljubezen, ki je močno presegala vrhove zgolj človeške solidarnosti ali dobrotljivega značaja! Ljubili so drug drugega, prisrčno in močno, iz Kristusovega Srca. Tertulijan, pisec iz 2. stoletja, nam je posredoval komentar poganov, ganjenih ob vedenju takratnih vernikov, ki je bilo tako polno nadnaravne in človeške privlačnosti: “Poglejte, kako radi se imajo!” so ponavljali.

Če opažaš, da si pri tolikih malenkostih v teku dneva ne zaslužiš te pohvale; da se tvoje srce na božje zahteve ne odziva tako, kakor bi se moralo, pomisli tudi, da je prišel čas, da se popraviš. Odzovi se vabilu svetega Pavla: Delajmo dobro vsem, še posebno pa domačim po veri, torej Kristusovemu mističnemu Telesu.