Seznam točk

Smo ljudje z ulice, običajni kristjani, ki se gibljejo po krvnem obtoku družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski, prav sredi našega poklicnega dela: da se v tem delu posvečujemo, da ga posvečujemo in da z njim pomagamo tudi drugim, da se posvečujejo. Bodite prepričani, da vas Bog čaka v tem okolju s skrbnostjo Očeta in Prijatelja; in mislite na to, da z vašim odgovorno opravljenim poklicnim delom — poleg tega, da se ekonomsko vzdržujete — tudi neposredno služite razvoju družbe, lajšate bremena drugim in vzdržujete mnoga družbena dela na krajevni in svetovni ravni v dobro posameznikov in ljudstev v manj ugodnem položaju.

V odlomku iz Matejevega evangelija, ki ga prinaša današnja maša, beremo: tunc abeuntes pharisaei, consilium inierunt ut caperent eum in sermone; farizeji so se sestali, da bi se med seboj posvetovali, kako bi lahko ujeli Jezusa v njegovih besedah. Ne pozabite, da je to metoda hinavcev, ki je tudi v današnjem času običajna taktika; mislim, da farizejski plevel nikoli ne bo izkoreninjen iz sveta, vedno je bil čudežno rodoviten. Morda Gospod dopušča njegovo rast zato, da bi naredil razumne nas, svoje otroke. Kajti krepost razumnosti je nujno potrebna vsakomur, ki mora postavljati merila, krepiti, druge popravljati, vnemati, opogumljati. In prav na ta način, kot apostol, ki izkoristi okoliščine svojega vsakdanjega dela, mora kristjan ravnati z ljudmi okoli sebe.

V tem trenutku dvigam svoje srce k Bogu. Po posredovanju presvete Device, ki je v Cerkvi, vendar nad Cerkvijo, med Kristusom in Cerkvijo, kjer nas varuje, kraljuje in je Mati vseh ljudi ter Mati Jezusa, našega Gospoda, prosim Boga, naj nam vsem dá to razumnost, predvsem tistim, ki želimo sredi krvnega obtoka družbe delati za Boga. Resnično dobro je za nas, da se naučimo biti razumni.

Položaj služabnika iz prilike, ki je bil dolžan deset tisoč talentov, dobro odseva naš položaj pred Bogom: tudi mi nimamo ničesar, s čimer bi plačali neskončen dolg, v katerega smo zabredli ob tolikih božjih dobrotah in ki smo ga še povečali s svojimi osebnimi grehi. Čeprav se neustrašno borimo, ne bomo mogli enakovredno povrniti vsega, kar nam je Gospod odpustil. Toda božje usmiljenje z obrestmi nadomesti nemoč človeške pravičnosti. Kajti On lahko zadosti samemu sebi in nam odpusti dolg preprosto zato, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

Gotovo se spomnite, da se prilika konča z drugim delom, ki je nekakšno nasprotje prvemu. Tisti služabnik, ki so mu pred kratkim odpustili ogromen dolg, se ni usmilil svojega soslužabnika, ki mu je bil dolžan komaj sto denarijev. Tukaj se razkrije skopuštvo njegovega srca. V strogem smislu mu nihče ne bo odrekel pravice, da zahteva, kar je njegovo. Kljub temu pa se nekaj v nas upre in nam govori, da je tako nestrpno vedenje daleč od resnične pravičnosti: ni pravično, da nekdo, s katerim so še pred nekaj trenutki ravnali usmiljeno, mu naredili uslugo in bili z njim razumevajoči, ni pokazal niti malo potrpežljivosti do svojega dolžnika. Poglejte: pravičnost se ne odraža izključno v natančnem upoštevanju pravic in dolžnosti, kakor pri aritmetičnih računih, ki se rešujejo na temelju seštevanja in odštevanja.

Krščanska krepost je bolj vneta: vodi nas, da smo hvaležni, ljubeznivi, velikodušni; da se vedemo kot zvesti in pošteni prijatelji, tako v dobrih časih kakor v težavnih okoliščinah; da izpolnjujemo zakone in spoštujemo zakonite oblasti; da se z veseljem popravimo, ko opazimo, da smo se v kakšni zadevi zmotili. Če smo pravični, se bomo predvsem držali svoje poklicne, družinske, družbene … zavezanosti, ne da bi to obešali na veliki zvon, ter bomo prizadevno delali in uporabljali svoje pravice, ki so tudi dolžnosti.

Ne verjamem v pravičnost brezdelnežev, ker se s svojim dolce far niente, kakor pravijo v moji dragi Italiji, pogosto pregrešijo — in včasih je stvar zelo resna — zoper najbolj temeljno načelo pravičnosti: delo. Ne smemo pozabiti, da je Bog ustvaril človeka ut operaretur, da bi delal, in drugi ljudje — naša družina in naš narod, celotno človeštvo — so prav tako odvisni od učinkovitosti našega dela. Otroci moji, kako siromašno predstavo o pravičnosti imajo tisti, ki pravičnost omejujejo zgolj na porazdelitev materialnih sredstev!

Že od otroštva, ali kakor pravi Sveto pismo: odkar imam ušesa za poslušanje, poslušam kričanje o socialnem vprašanju. Nič posebnega, to je stara, večna tema. Morda se je pojavila takrat, ko so se ljudje začeli na nek način organizirati in so postale opaznejše razlike v starosti, inteligentnosti, delovnih sposobnostih, interesih in osebnostih.

Ne vem, ali je obstoj družbenih razredov neizogiben; kakorkoli že, moje delo ni govoriti o teh rečeh, sploh pa ne tukaj, v tem molitvi namenjenem prostoru, kjer smo se srečali, da bi govorili o Bogu — v vsem svojem življenju nočem govoriti o ničemer drugem — ter da bi se pomenkovali z Bogom.

Mislite, karkoli vam je ljubše, glede vsega, kar je božja previdnost prepustila svobodni in legitimni človekovi presoji. Toda to, da sem Kristusov duhovnik, me obvezuje, da sežem višje ter vas spomnim, da nikoli ne smemo prenehati z udejanjanjem pravičnosti, tudi junaškim, če je potrebno.

Naša obveznost je, da branimo osebno svobodo vseh ljudi, saj vemo, da nas je Kristus osvobodil zasvobodo. Če ne ravnamo tako, s kakšno pravico zahtevamo svojo lastno svobodo? Prav tako moramo širiti resnico, kajti veritas liberabit vos, resnica nas osvobaja, nevednost pa zasužnjuje. Braniti moramo pravice vseh ljudi: pravico do življenja, pravico do tega, da imajo vse potrebno za dostojno življenje, pravico do dela in do počitka, do tega, da sami izberejo svoj stan, da si ustvarijo dom, imajo otroke znotraj zakona in da jih lahko vzgajajo, da lahko vedro preživijo čas bolezni ali starosti, da imajo dostop do kulture, do povezovanja s sodržavljani za doseganje pravičnih ciljev. Predvsem pa moramo ščititi pravico do popolnoma svobodnega spoznavanja Boga in ljubezni do Njega, kajti vest bo — če je pravilno izoblikovana — v vsem odkrivala Stvarnikove sledove.

Prav zato je nujno ponoviti — ne vmešavam se v politiko, temveč le potrjujem nauk Cerkve — da marksizem ni združljiv s Kristusovo vero. Ali obstaja kaj bolj nasprotujočega veri kakor režim, v katerem vse temelji na tem, da se iz duše odstrani ljubečo navzočnost Boga? Glasno zakličite, da se bo jasno slišal vaš glas: da bi živeli pravičnost, ne potrebujemo marksizma. Ravno nasprotno: ta izredno težka zmota zaradi svojih izključno materialističnih rešitev, ki ne poznajo Boga miru, ljudem postavlja ovire za doseganje sreče in razumevanja. V krščanstvu najdemo dobro luč, ki vedno daje odgovore na vse težave: dovolj je, če se iskreno trudite biti katoliški, non verbo neque lingua, sed opere et veritate, ne z besedami, tudi ne z jezikom, temveč z deli in zares. Spregovorite o tem vsakokrat, ko se pojavi priložnost — in če je treba, jo poiščite — brez pridržkov in brez strahu.