Seznam točk

Človek je — in tega si nisem izmislil jaz — od začetka svojega stvarjenja moral delati. Dovolj je, da odpremo prve strani Svetega pisma in preberemo: še preden je greh vstopil v človeštvo, kot posledica te žalitve pa tudi smrt, trpljenje in beda, je Bog izoblikoval Adama iz zemeljske prsti ter zanj in za njegove potomce ustvaril ta tako lepi svet, ut operaretur et custodiret illum, da bi ga obdeloval in varoval.

Zato se moramo prepričati, da je delo čudovita resničnost, ki nam je naložena kot neizprosen zakon, ki smo mu vsi na tak ali drugačen način podvrženi, čeprav se nekateri poskušajo izmuzniti. Dobro si zapomnite: ta obveznost ni nastala kot nasledstvo izvirnega greha, niti ni omejena na iznajdbo modernega časa. Delo je nujno potrebno sredstvo, ki nam ga Bog zaupa tukaj na zemlji, z njim zapolnjuje naše dneve in nas naredi deležne njegove ustvarjajoče moči, da bi se lahko preživljali in hkrati spravljali pridelek za večno življenje:človek se rodi za delo, kakor ptica za letenje.

Rekli mi boste, da je od takrat minilo že mnogo stoletij in da le redki še razmišljajo na tak način; da se večina navduši — če sploh — zaradi najrazličnejših razlogov: nekateri zaradi denarja, drugi zato, da preživljajo družino; spet drugi zato, da bi dosegli določen položaj v družbi, da bi razvili svoje sposobnosti, da bi zadostili svojim neurejenim strastem, da bi prispevali k družbenemu napredku. Na splošno se soočajo s svojim delom kot z neko potrebo, ki se ji ni mogoče izogniti.

Pred tem nizkim, sebičnim, pozemskim načinom gledanja se morava ti in jaz spomniti ter spomniti tudi druge, da smo božji otroci, ki jim je naš Oče namenil enako povabilo kakor tistim osebam iz evangeljske prilike: Sin, pojdi danes delat v vinograd. Zagotavljam vam, da če si bomo vsak dan prizadevali gledati na naše osebne obveznosti kakor na božji poziv, se bomo naučili dokončati delo z največjo človeško in nadnaravno popolnostjo, ki smo je sposobni. Morda se bomo ob kakšni priložnosti uprli kakor starejši sin, ki je odgovoril: nočem, toda znali se bomo odzvati, se pokesali in se bolj prizadevno posvetili izpolnjevanju svoje dolžnosti.

“Če je že sama navzočnost spoštovane osebe dovolj, da se dostojneje vedejo ljudje okrog nje, kako nas potemtakem nenehna božja navzočnost, razširjena po vseh kotičkih, ki jo spoznavamo po svojih duševnih sposobnostih in jo nadvse ljubimo, ne bi delala vedno boljših v vseh naših besedah, dejanjih in čutenjih?” Zares, če bi bilo to dejstvo, da nas Bog vidi, močno usidrano v naši zavesti in bi se zavedali, da se vse naše delo, prav vse — ničesar namreč ni, kar bi ušlo njegovemu pogledu — odvija v njegovi navzočnosti, s kakšno pozornostjo bi dokončali svoja opravila ali kako drugačni bi bili naši odzivi! To je skrivnost svetosti, o kateri govorim že toliko let: Bog nas je vse poklical, da bi ga posnemali, tako vas kot mene, da bi ob tem, ko živimo sredi sveta in smo navadni ljudje, znali postaviti Kristusa našega Gospoda na vrh vseh poštenih človeških dejavnosti.

Sedaj boste še bolje razumeli, da če kdo izmed vas ne bi ljubil svojega dela, če se ne bi zares čutil zavezan eni od plemenitih zemeljskih dejavnosti z namenom, da jo posvečuje, če ne bi imel poklica, ne bi nikoli uspel prodreti v nadnaravno srčiko nauka, ki ga oznanja ta duhovnik. Manjkal bi mu namreč neobhodno potreben pogoj: biti delavec.

Izogniti se moramo napačnemu mišljenju, da je apostolat omejen le na pričevanje preko nekaterih pobožnosti. Ti in jaz sva kristjana, toda hkrati in brez prekinitve sva tudi državljana in delavca z jasnimi dolžnostmi, ki jih morava zgledno izpolnjevati, če se zares hočeva posvečevati. Jezus Kristus je tisti, ki nas priganja: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Katerokoli poklicno delo postane svetilnik, ki sveti vašim sodelavcem in prijateljem. Zato navadno ponavljam tistim, ki se pridružijo Opus Dei, in ta trditev velja za vse, ki me poslušate: ni mi mar, če mi rečejo, da je ta in ta moj dobri sin — dober kristjan — a slab čevljar! Če se ne potrudi, da bi se dobro izučil svojega poklica ali da bi ga izvrševal s prizadevnostjo, ga ne bo mogel posvečevati niti ga izročiti Gospodu; in posvečevanje običajnega dela je kakor gibalo resnične duhovnosti za tiste, ki smo znotraj časnih stvari odločeni živeti odnos z Bogom.

Ne govorim o namišljenih idealih. Opiram se na zelo konkretno resničnost, ki ima poglaviten pomen, ki je zmožna spremeniti še tako pogansko in božjim zahtevam sovražno okolje, kakor se je zgodilo v tistih prvih časih dobe našega odrešenja. Okušajte te besede nekega anonimnega pisca iz tistega obdobja, ki povzema veličino naše poklicanosti: kristjani “so za svet to, kar je duša za telo. Živijo v svetu, vendar niso posvetni, kakor je duša v telesu, toda ni telesna. Živijo v vseh naseljih, kakor se duša nahaja v vseh delih telesa. Delujejo po svojem notranjem življenju, ne da bi privlačili pozornost, kakor duša deluje po svojem bistvu … Živijo kakor romarji med nestalnimi stvarmi, v upanju na nespremenljivost nebes, kakor nesmrtna duša sedaj živi v umrljivem šotoru. Dan za dnem se povečuje njihovo število, kljub preganjanjem, tako kakor duša postaja lepša ob tem, ko se mrtviči … In kristjanom ni dovoljeno opustiti njihovega poslanstva v svetu, tako kakor duši ni dovoljeno, da se samovoljno loči od telesa.”

Zato bi zgrešili pot, če se ne bi zanimali za časna prizadevanja: tudi tam vas pričakuje Gospod. Bodite prepričani, da se moramo ljudje približati Bogu preko dogodkov vsakdanjega življenja, ki jih odreja ali dovoljuje božja previdnost v svoji neskončni modrosti. Ne bomo dosegli tega cilja, če ne težimo k temu, da bi dobro dokončali svoje delo; če ne vztrajamo v zagonu s človeškim in nadnaravnim navdušenjem začetega dela; če ne opravimo svojega dela tako, kot ga opravlja najboljši. In če je mogoče — mislim, da če to zares hočeš, tako tudi bo — ga opravimo boljše kakor najboljši, ker bomo uporabili vsa poštena zemeljska in vsa potrebna duhovna sredstva, da bi našemu Gospodu izročili prvorazredno delo, dovršeno kot zlata vezenina, popolno.

Possumus! — zmoremo zmagati tudi v tej bitki, z Gospodovo pomočjo. Prepričajte se, da ni težko spremeniti dela v dialog molitve. Samo izročimo ga in veselo na delo; Bog je že slišal, nas že opogumlja. Dosezimo slog kontemplativnih duš sredi vsakdanjega dela! Ker nas prevzema gotovost, da nas gleda On, ob tem pa nas prosi za kakšno novo premagovanje: majhno žrtev; nasmeh osebi, ki nas moti; da začnemo z najbolj neprijetnim, a najnujnejšim opravilom; da smo pozorni na podrobnosti pri redu; da vztrajamo v izpolnjevanju dolžnosti, ko pa bi bilo tako lahko odnehati; da ne puščamo za jutri, kar moramo dokončati danes; vse zato, da bomo razveselili Njega, našega Očeta Boga! In morda lahko na svojo mizo ali na diskretno mesto, kjer ne privlači pozornosti, tebi pa služi kot opomnik kontemplativnega duha, postaviš križ — ki je za tvojo dušo in tvoj razum priročnik, s katerim se naučiš lekcije služenja.

Če se odločiš — ne da bi počel nenavadne stvari, ne da bi se umaknil iz sveta, sredi tvojih običajnih opravil — stopati po poteh kontemplacije, se boš takoj počutil Učiteljev prijatelj z božansko nalogo, da vsemu človeštvu odpreš božje poti na zemlji. Da, s svojim delom boš prispeval k širjenju Kristusovega kraljestva po vseh kontinentih. In druga za drugo si bodo sledile ure dela, izročene za oddaljene narode, ki se šele rojevajo v veri, za vzhodna ljudstva, ki jim je barbarsko onemogočeno, da bi svobodno izpovedala svoja verovanja, za dežele z dolgo krščansko tradicijo, kjer pa je videti, da je luč evangelija otemnela in se duše otepajo v sencah nevednosti … Kakšno vrednost dobi ta ura dela, to vztrajanje v istem prizadevanju še en trenutek več, še nekaj minut, dokler ne končamo svoje naloge! Na praktičen in preprost način spreminjaš kontemplacijo v apostolat, kar je nujna potreba srca, ki bije soglasno s presladkim in usmiljenim Srcem našega Gospoda Jezusa.