Seznam točk

Trudímo se, da bi naša ponižnost postala večja. Kajti samo ponižna vera nam omogoča, da lahko gledamo z nadnaravnim pogledom. Ni druge možnosti. Možna sta samo dva načina življenja na zemlji: ali živimo nadnaravno življenje ali pa življenje živali. Ti in jaz lahko živiva samo božje, nadnaravno življenje. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Kaj koristi človeku vse, kar obstaja na svetu, vse težnje razuma in volje? Kaj koristi vse to, če pa se vse konča, če vse propade, če so vsa bogastva tega zemeljskega sveta zgolj gledališke kulise; in če temu sledi večnost, ki je za vedno, za vedno, za vedno?

Ta prislov, vedno, je povzdignil Terezijo Avilsko. Ko je še kot deklica stopala skozi mestna vrata Adaja in prečkala mestno obzidje v spremstvu svojega brata Rodriga, da bi šla skupaj na mavrsko ozemlje z namenom, da bi ju tam obglavili za Kristusa, je šepetala svojemu že naveličanemu bratu: Za vedno, za vedno, za vedno.

Ljudje lažejo, ko v časnih zadevah pravijo “za vedno”. Edini resnični, popolnoma resnični “za vedno” je samo pred obličjem Boga; in tako moraš živeti ti, z vero, ki ti bo pomagala čutiti okus medu, nebeških sladkosti, ko pomisliš na večnost, ki je res za vedno.

Ko so učenci videli posušeno drevo, so se začudili in rekli: Kako to, da se je smokva pri priči posušila? Tistih prvih dvanajst učencev, ki so bili priče tolikim Kristusovim čudežem, je ponovno osupnilo; njihova vera še vedno ni bila goreča. Zato jim je Gospod zagotovil: Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se jezgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: Vzdigni se in se vrzi v morje, se bo zgodilo. Jezus Kristus nam postavlja ta pogoj: živeti moramo iz vere, kajti tako bomo sposobni premikati gore. In toliko stvari je, ki jih je treba premakniti … v svetu, najprej pa v našem srcu. Toliko stvari, ki ovirajo milost! Vera torej; vera z deli, vera z žrtvijo, vera s ponižnostjo. Kajti vera nas spreminja v vsemogočna bitja: Vse, karkoli boste v molitvi prosili — če boste verovali — boste prejeli.

Človek vere zna dobro presojati zemeljske stvari, ve, da je to, kar je tu spodaj, povedano z besedami Terezije Avilske, kot noč v zanikrnem prenočišču. Obnavlja svoje prepričanje, da je naše življenje na zemlji čas dela in boja, čas očiščevanja, da bi odplačali svoj dolg božji pravičnosti zaradi naših grehov. Prav tako ve, da so časne dobrine sredstva, jih uporablja velikodušno in junaško.

Iz ust nekaterih ljudi je enolično slišati nekakšen refren, že obrabljeno frazo, ki pravi, da upanje umre zadnje; kot da bi bilo upanje nekakšna pretveza, da lahko še naprej pohajkujejo brez zapletov in brez nemirne vesti; ali kakor da bi bilo nekakšno dovoljenje, ki nam omogoča, da sine die odlašamo z ustrezno spremembo ravnanja in z bojem za doseganje plemenitih ciljev, predvsem za najvišji cilj: da bi se združili z Bogom.

Dejal bi, da je to način, kako zmotno zamenjati upanje z lagodnostjo. V bistvu tam ni želje, da bi dosegli neko resnično legitimno dobrino, ne duhovno ne materialno. Največ, za kar se nekateri trudijo, je izmikanje temu, kar bi lahko skalilo navidezni mir povprečnega življenja. Človek z boječo, leno, plašno dušo se napolni s tiho sebičnostjo in se zadovolji s tem, da dnevi in leta potekajo sine spe nec metu, brez teženj, ki zahtevajo napore, brez nevšečnosti boja: pomembno se je samo izogniti tveganju, ki bi lahko prineslo neprijetnosti in solze. Kako daleč je tedaj človek od tega, da bi nekaj dosegel, če si tega niti več ne želi, ker se boji zahtev, ki jih prinaša doseganje želenega!

Prav tako ne manjka površinske drže tistih, ki — celo z videzom izumetničene kulture ali znanosti — na temo upanja zlagajo lahkotno poezijo. Ker so se nesposobni iskreno soočiti s svojo notranjostjo in se odločiti za dobro, so upanje omejili na nekakšno hrepenenje, na utopične sanje, na ceneno tolažbo v stiskah težkega življenja. Upanje — lažno upanje! — se za te ljudi spremeni v nekakšno lahkomiselno trenutno željo, ki ne vodi nikamor.

Ta boj božjega otroka ni povezan z žalostnimi odrekanji, s temačno vdanostjo v usodo in z odpovedovanjem veselju, temveč je odziv zaljubljenca, ki misli na ljubljeno osebo, kadar dela in kadar počiva, ko je vesel in ko trpi, ter se zanjo z veseljem spopada z različnimi problemi. In mi se bomo skupaj z Njim imenovali zmagovalci, kajti Bog ne izgublja bitk, pri tem vztrajam. Moja izkušnja je taka, da če se zvesto držim njegovih zahtev, mi na zelenih pašnikih daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni. Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.

V bitkah duše je prava strategija pogosto le stvar časa ter potrpežljive in vztrajne uporabe primernih ukrepov. Večkrat obnovite svoje upanje. Spominjam vas, da boste trpeli poraze ali da boste v vašem notranjem življenju doživljali vzpone in padce — Bog daj, da bi bili neopazni — kajti nihče ni osvobojen teh nadlog. Vendar nam Gospod, ki je vsemogočen in usmiljen, naklanja primerna sredstva za zmago v tem boju. Kot sem vam dejal že prej, je dovolj, da jih uporabimo odločeni, da bomo začeli in vedno znova začenjali, v vsakem trenutku, če bi bilo treba.

K svetemu zakramentu pokore, zakramentu božjega odpuščanja, pristopajte vsak teden in vedno, kadar je to potrebno, vendar ne dopuščajte pretirane tankovestnosti. Odeti z milostjo si bomo utirali pot med gorami in se vzpenjali po pobočju izpolnjevanja krščanskih dolžnosti, ne da bi se ustavljali. Ko bomo z dobro voljo uporabljali ta sredstva in prosili Gospoda, naj nam daje vsak dan večje upanje, nas bo napolnjevalo nalezljivo veselje tistih, ki vedo, da so božji otroci: Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Zato bodimo optimistični. Okrepljeni z močjo upanja se bomo borili, da bi izbrisali madež pregrehe, ki ga širijo sejalci sovraštva. Na novo bomo odkrili svet z vesele perspektive, kajti iz božjih rok je izšel čudovit in čist, in če se bomo naučili biti skesani, ga bomo zanj zopet naredili tako lepega.