Seznam točk

Ko vam govorim, ko se vsi skupaj pogovarjamo z Bogom, našim Gospodom, glasno nadaljujem svojo osebno molitev. Rad se pogosto spomnim na to. Tudi vi se morate potruditi in hraniti molitev v vaših dušah, tudi kadar se bo treba zaradi take ali drugačne okoliščine, kakor na primer današnje, ukvarjati s temami, ki na prvi pogled niso videti preveč primerne za dialog ljubezni, kar je naš pogovor z Gospodom. Pravim na prvi pogled, kajti vse, kar se nam zgodi, vse, kar se dogaja okrog nas, je lahko in mora biti predmet naše meditacije.

Moram vam govoriti o času, o tem času, ki mineva. Ne bom ponavljal znane trditve, da je eno leto več pravzaprav eno leto manj … Prav tako vam ne predlagam, da sprašujete naokrog, kaj si ljudje mislijo o minevanju dni, ker če bi to storili, bi verjetno slišali kakšen odgovor v stilu: Mladost, božanski zaklad, ki odhajaš in se več ne vrneš … čeprav ne izključujem možnosti, da bi slišali tudi drugačno razmišljanje z več nadnaravnega smisla.

Prav tako se nočem z nostalgičnimi poudarki zadržati pri kratkosti življenja. Nas kristjane bi minljivost zemeljskega potovanja morala spodbuditi k temu, da bi bolje izkoristili čas, nikakor pa ne k temu, da bi se bali našega Gospoda, še manj pa, da bi na smrt gledali kot na katastrofalen konec. Leto, ki se je končalo — to je bilo rečeno že na tisoč bolj ali manj pesniških načinov — je z božjo milostjo in usmiljenjem korak več, ki nas je približal nebesom, naši dokončni domovini.

Ko pomislim na to resničnost, zelo dobro razumem tisti vzklik, ki ga je sveti Pavel napisal Korinčanom: Tempus breve est! Kako kratek je čas našega bivanja na zemlji! Te besede pri doslednem kristjanu v najintimnejšem delu njegovega srca odzvanjajo kot očitek zaradi pomanjkanja velikodušnosti ter kot nenehno vabilo k zvestobi. Zares kratek je naš čas, da ljubimo, da dajemo, da zadoščujemo. Zato ni prav, da ga tratimo ali da ta zaklad neodgovorno mečemo skozi okno: ne moremo brezumno zapraviti tega obdobja na svetu, ki ga Bog zaupa vsakemu izmed nas.

Ko sem bral današnje berilo, sem videl Daniela med tistimi sestradanimi levi, in brez pesimizma — ne morem namreč reči: Katerikoli minuli čas je bil boljši, saj so bili vsi časi dobri in slabi — sem pomislil, da je tudi sedaj na svobodi veliko levov, in mi moramo živeti v tem okolju. Levi, ki iščejo, koga bi požrli: tanquam leo rugiens circuit quaerens quem devoret.

Kako se bomo izognili tem zverem? Morda se nam ne bo zgodilo kakor Danielu. Jaz nisem čudodelnik, vendar ljubim to veličino Boga in razumem, da bi mu bilo lažje potešiti prerokovo lakoto ali pa mu dati hrano; vendar ni storil tega. Nasprotno, odredil je, naj se k njemu iz Judeje čudežno premesti drug prerok, Habakuk, in mu prinese hrano. Vseeno mu je bilo, če naredi velik čudež, saj Daniel ni bil v tisti jami kar tako, ampak zaradi krivičnosti hudičevih privržencev, ker je bil božji služabnik in uničevalec malikov.

Brez veličastnih čudežev, z normalnostjo običajnega krščanskega življenja, s setvijo miru in veselja moramo tudi mi uničiti veliko malikov: malike nerazumevanja, nepravičnosti, nevednosti, domnevne človekove samozadostnosti, ki Bogu domišljavo obrne hrbet.

Ne prestrašite se in ne bojte se ničesar hudega, pa čeprav so okoliščine, v katerih delate, izredno težke, hujše kakor Danielove, ko je bil v jami s tistimi požrešnimi zvermi. Božje roke so enako mogočne in če bi bilo potrebno, bi delale čudeže. Zvesti! Z zvestobo ljubezni, zavedanja, veselja, zvesti Kristusovemu nauku in prepričani, da leta naše dobe niso slabša kakor tista iz drugih stoletij in da je Gospod vedno isti.

Poznal sem nekega starejšega duhovnika, ki je smehljajoč se o sebi trdil: Jaz sem vedno miren, miren. Takšni moramo vedno biti tudi mi: nahajamo se v svetu, obkroženi s sestradanimi levi, vendar se ne vznemirjajmo; bodimo mirni. Z ljubeznijo, z vero, z upanjem, ne da bi pozabili, da bo Gospod, če bo potrebno, pomnožil čudeže.