Seznam točk

Ne morem pozabiti nekega dogodka, ko sem šel v Valenciji molit v stolnico — od takrat je preteklo že veliko časa — in ustavil sem se ob grobnici častitega Ridaura. Takrat so mi povedali, da je ta duhovnik, ko je bil že zelo star in so ga spraševali: Koliko let imate? zelo prepričan odgovarjal v valencijskem jeziku: Poquets, zelo malo, toliko, kolikor let služim Bogu. Za mnoge od vas se še vedno na prste ene roke štejejo leta, odkar ste se odločili biti blizu našemu Gospodu, mu služiti sredi sveta, v vašem lastnem okolju in preko vašega dela. Ta podrobnost ni preveč pomembna; zares pomembno pa je, da si v dušo globoko vtisnemo gotovost, da to povabilo k svetosti, ki ga je Jezus Kristus namenil vsem ljudem brez izjeme, od vsakogar zahteva skrb za notranje življenje, da se dnevno uri v krščanskih krepostih; in to ne na kakršenkoli način, niti na nadpovprečen niti na odličen način: potruditi se moramo do junaštva, v najmočnejšem in najstrožjem pomenu besede.

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov.

Tukaj, v navzočnosti Boga, ki nas spremlja iz tabernaklja — kako nas krepi ta resnična Jezusova bližina! — bomo danes premišljevali o tem sladkem božjem daru, o upanju, ki naše duše napolnjuje z veseljem. Spe gaudentes — bodimo veseli, kajti če smo zvesti, nas čaka neskončna Ljubezen.

Nikoli ne pozabímo, da sta za vse — torej za vsakogar od nas — mogoča samo dva načina obstoja na zemlji: ali živimo božje življenje in si prizadevamo, da bi ugajali Bogu, ali pa živimo življenje živali z večjo ali manjšo človeško omiko, kadar Boga ne upoštevamo. Nikoli nisem pripisoval posebne teže lažnim svetim možem, ki glasno razglašajo, da niso verni; zares jih imam rad, kakor vse ljudi, moje brate; občudujem njihovo dobro voljo, ki se v določenih vidikih lahko izkaže kot junaška. Pa vendar mi je žal zanje, ker imajo to veliko nesrečo, da jim manjka božje luči in topline ter neizrekljivo veselje božje kreposti upanja.

Iskren kristjan, ki dosledno živi svojo vero, vedno deluje pred Bogom in z nadnaravnim pogledom. Sredi zemeljskih prizadevanj dela na tem svetu, ki ga strastno ljubi, s pogledom, uprtim v nebo. To nam potrjuje sveti Pavel: Quae sursum sunt quaerite; iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste — temu, kar je posvetno, ko ste prejeli krst — in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.

Kako čudovito bo, ko nam bo naš Oče dejal: Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! Polni upanja! To je čudež kontemplativne duše. Živimo iz vere, iz upanja, iz ljubezni! Upanje nas naredi mogočne. Se spomnite svetega Janeza? Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Bog pritiska na nas, za večno mladost Cerkve in vsega človeštva. Vse, kar je človeško, boste lahko spreminjali v božansko, kakor kralj Midas, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil!

Nikoli ne pozabite: po smrti vas bo sprejela Ljubezen. In v božji ljubezni boste našli tudi vse čiste ljubezni, ki ste jih imeli na zemlji. Gospod je določil, naj ta kratek dan našega življenja preživimo v delu; da tako kot njegov edinorojeni Sin delamo dobra dela. Ob tem moramo biti čuječi in poslušati tisti klic, ki ga je sveti Ignacij Antiohijski zaslišal v svoji duši, ko se je bližala ura njegovega mučeništva: “Pridi k Očetu,” pridi k svojemu Očetu, ki te hrepeneče pričakuje.

Prosimo sveto Marijo, Spes nostra, naj v nas vname sveto gorečnost, da bomo vsi skupaj prebivali v Očetovi hiši. Nič nas ne bo moglo vznemirjati, če se odločimo usidrati svoje srce v želji po resnični domovini: Gospod nas bo vodil s svojo milostjo in z močnim vetrom poganjal ladjo k tako jasni obali.

Nenehno sem oznanjal to nadnaravno in človeško možnost, ki jo naš Oče Bog polaga v roke svojih otrok: sodelovanje pri odrešenju, ki ga je izvršil Kristus. Nadvse me veseli, ko ta nauk najdem v besedilih cerkvenih očetov. Sveti Gregor Veliki pravi: “Kristjani odstranjujejo kače, kadar s spodbujanjem k dobremu izkoreninjajo zlo iz src drugih … Polaganje rok na bolnike za njihovo ozdravitev se uresničuje, kadar je opaziti, da je bližnji oslabel v prizadevanju za dobro, in mu je ponujena pomoč na tisoč načinov, s čimer se z zgledom utrjuje v kreposti. Ti čudeži so toliko večji, kolikor se dogajajo na duhovnem področju, saj v življenje ne vračajo teles, temveč duše. Tudi vi, če se ne zapustite, boste z božjo pomočjo mogli delati take čudeže.”

Bog hoče, da se vsi ljudje rešijo: to je povabilo in odgovornost, ki slonita na vsakem od nas. Cerkev ni nekakšna utrdba za nekatere izbrance. “Je morda vélika Cerkev neznaten del zemlje? Vélika Cerkev je ves svet.” Tako je zapisal sv. Avguštin in še dodal: “Kamorkoli se obrneš, tam je Kristus. Za dediščino imaš konce zemlje; pridi, z menoj jo vzemi vso v posest.” Se spomnite, kako je bilo z mrežami? Bile so prenapolnjene, za več rib ni bilo prostora. Bog goreče čaka, da se napolni njegova hiša; je Oče in želi si živeti obdan z vsemi svojimi otroki.

Ko pozorno poslušamo klic svetega Pavla: To je božja volja, vaše posvečenje, smo globoko ganjeni in naše srce je pretreseno. Danes še enkrat naredim ta sklep zase in spominjam tudi vas ter vse človeštvo: to je božja volja, da smo sveti.

Da bi dušam prinašali resnični mir, da bi preoblikovali svet, da bi v svetu in preko zemeljskih stvari iskali Boga, našega Gospoda, je nepogrešljivo potrebna osebna svetost. Ko se pogovarjam z ljudmi iz mnogih dežel in iz najrazličnejših družbenih okolij, me pogosto vprašajo: Kaj porečete nam, poročenim? Kaj nam, ki delamo na polju? Kaj pa vdovam? In kaj mladim?

Načrtno jim odgovarjam, da imam samo eno skledo. Po navadi poudarim, da je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal veselo novico vsem ljudem brez kakršnegakoli razlikovanja. Ena sama skleda in ena sama jed: Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Vsakogar kliče k svetosti, vsakogar prosi za ljubezen: mlade in stare, samske ročene, zdrave in bolne, učene in nevedne, ne glede na to, kje delajo in kje se nahajajo. Obstaja samo en način za rast v domačnosti in zaupanju do Boga: stik v molitvi, pogovor z Njim, izkazovanje naše naklonjenosti od srca k srcu.

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.