Seznam točk

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.

Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in sorekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.

Pripeljal vas bom nazaj iz izgnanstva, kjerkoli že ste. Sužnosti se osvobodimo z molitvijo: čutimo se svobodne, na krilih svatovske pesmi zaljubljene duše, s pesmijo o ljubezni, ki v nas spodbuja željo, da se ne bi ločili od Boga. Nov način stopanja po zemlji, božanski, nadnaraven, čudovit način. Ob spominu na mnoge španske pisatelje šestnajstega stoletja bomo morda sami želeli okušati besede: Živim, ker ne živim več: kajti v meni živi Kristus!

Radovoljno sprejemamo potrebo po tem, da mnogo let delamo na tem svetu, kajti Jezus ima tu spodaj malo prijateljev. Ne odklanjajmo obveznosti, da živimo, da se iztrošimo — dodobra iztisnjeni — v služenju Bogu in Cerkvi. Na tak način, v svobodi: in libertatem gloriae filiorum Dei,qua libertate Christus nos liberavit; s svobodo božjih otrok, ki nam jo je zaslužil Jezus Kristus, ko je umrl na lesu križa.