Seznam točk

Vendar niso to že zastarele besede? Ali jih ni zamenjal priložnostni jezik, jezik osebnih popuščanj, odetih v psevdoznanstvena oblačila? Ali ne obstaja tihi dogovor, po katerem so resnične dobrine denar, s katerim se vse kupi, časna oblast, zvitost, po kateri se ohranjamo vedno na površju, človeška modrost, ki sámo sebe imenuje odrasla, ki misli, da je presegla sveto?

Nisem in nikoli nisem bil pesimist, ker mi vera pravi, da je Kristus dokončno zmagal ter nam s tem dal, kot zagotovilo, zapoved, ki je tudi obveznost: boriti se. Kristjani smo sklenili dogovor ljubezni, ki smo ga, na klic Božje milosti, svobodno sprejeli: dolžnost, ki nas spodbuja, da se trdno borimo, saj vemo, da smo prav tako krhki kot vsi ljudje. Istočasno pa ne smemo prezreti, da bomo sol, luč in kvas zemlje, če bomo uporabili vsa sredstva: postali bomo Božja tolažba.

Naše prizadevanje, da neomajno vztrajamo pri tej ljubezenski nalogi, je poleg tega dolžnost zaradi pravičnosti. Vsebina te zahteve, ki je skupna vsem vernikom, se udejanja v stalnem bojevanju. Vse cerkveno izročilo govori o kristjanih kot o milites Christi, Kristusovih vojakih, ki drugim prinašajo vedrino, medtem ko se neprenehoma bojujejo proti osebnim slabim nagnjenjem. Včasih, zaradi pomanjkanja smisla za nadnaravno, zaradi nevere v dejanjih, ni posluha, da bi karkoli v zemeljskem življenju razumeli kot vojskovanje. Če se imenujemo milites Christi, zlonamerno namigujejo na nevarnost, da se vero uporabi v tuzemske, nasilne, strankarske namene. Takšno mišljenje je žalostno poenostavljanje, ki ni razumsko in ga običajno spremljata udobnost in strahopetnost.

Nič ni bolj oddaljenega od krščanstva kot fanatizem, s katerim prikazujejo nenavadne povezave med posvetnim in duhovnim, pa naj bodo takega ali drugačnega znaka. Te nevarnosti ni, če pojmujemo boj tako, kot nam ga je predstavil Kristus: kot boj proti samemu sebi, kot vedno novo prizadevanje, da še bolj ljubimo Boga, da izženemo sebičnost, da služimo vsem ljudem. Odpovedati se temu boju s katerimkoli izgovorom pomeni vnaprej sprejeti poraz, biti uničen, brez vere, malodušen, razsut v skopi samovšečnosti.

Duhovni boj pred Bogom in pred vsemi brati v veri je za kristjana potreba, posledica njegovega stanu. Če se kdo izogiba boju, izdaja Jezusa Kristusa in vse njegovo mistično telo, ki je Cerkev.

Biti kristjan ni naslov, ki bi prinašal zgolj osebno zadoščenje: njegovo ime — bistvo —, je poslanstvo. Že prej smo spomnili, da Gospod vabi vse kristjane, naj bodo sol in luč zemlje; kot odmev tega naročila in z navajanjem Stare zaveze sveti Peter zapiše besede, ki z vso jasnostjo zaznamujejo to obveznost: Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

Biti kristjan ni nekaj postranskega, je Božja resničnost, vključena v notranjost našega življenja; z njo pridobimo čist pogled in odločno voljo, da delamo tako, kot Bog hoče. Na ta način spoznamo, da se kristjanovo romanje na zemlji spremeni v nenehno služenje na najrazličnejše načine, odvisno od osebnih okoliščin, a vedno iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Biti kristjan pomeni delati, ne da bi pomislili na male dosežke, ki nam dajejo ugled ali vzbujajo častihlepje, tudi ne na dosego ciljev, ki so lahko videti plemeniti, kot sta človekoljubje ali sočutje ob nesrečah soljudi; pomeni napotiti se proti poslednjemu in korenitemu cilju ljubezni, ki nam jo je Jezus izkazal s tem, da je umrl za nas.

Včasih pa vidimo, da nekateri ne znajo vstopiti v to Jezusovo skrivnost. Takšna je na primer, miselnost, da je krščanstvo skupek pobožnih dejanj, ne da bi dojeli, da so le-ta povezana z običajnim življenjem, z nujnostjo, da skrbimo za potrebe drugih in si prizadevamo za odpravo krivic.

Kdor je takšne miselnosti, bi rekel, da še ni dojel, kaj pomeni, da se je Božji Sin učlovečil, da je prevzel telo, dušo in glas človeka, da je bil deležen naše usode vse do izkustva skrajno presunljive smrti. Morda nehote nekateri ljudje Kristusa obravnavajo kot tujca v človeškem okolju.

Drugi pa si predstavljajo, da je treba zato, da bi lahko bili človeški, utišati nekatere osrednje vidike krščanske dogmatike, in se vedejo, kot da bi molitveno življenje, stalni stik z Bogom, pomenilo beg pred lastnimi odgovornostmi in zapustitev sveta. Pozabljajo, da nam je ravno Jezus pokazal, do katere mere je treba ljubiti in služiti. Samo če se trudimo razumeti skrivnost Božje ljubezni, ljubezni, ki sega vse do smrti, bomo zmožni popolnoma podariti se drugim, ne da bi nas premagale težave ali brezbrižnost.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.