Seznam točk

Nekateri zaidejo zaradi slabotnosti — zaradi krhkosti ilovice, iz katere smo narejeni —, vendar ohranijo neokrnjenost glede nauka.

To so isti ljudje, ki z božjo milostjo pokažejo junaški pogum in ponižnost, ko priznajo svojo zmoto in — goreče — branijo resnico.

Spet pri tvojih starih norostih! … Potem pa, ko se vrneš, se znajdeš brez veselja, ker ti manjka ponižnosti.

Zdi se, da trmasto nočeš spoznati drugega dela prilike o izgubljenem sinu in si še vedno navezan na revno srečo, ki jo prinašajo rožiči. Domišljavo ranjen zaradi svoje krhkosti se ne odločiš prositi odpuščanja in se ne zavedaš, da te, če se ponižaš, čaka radostni sprejem tvojega Očeta Boga, praznovanje zaradi tvoje vrnitve in tvojega ponovnega začetka.

“Oče, tako kot ste mi svetovali, se smejem svojim šibkostim — brez da bi pozabil, da ne smem popuščati — in potem se čutim mnogo bolj veselega.

Nasprotno pa, kadar storim neumnost in se užalostim, imam občutek, da izgubljam pot.”

Na trenutke te tlači nekakšen začetek malodušja, ki ubije vse tvoje hrepenenje in ki ga z dejanji upanja komaj zmoreš premagati. — Kaj za to, to je dobra priložnost, da prosiš Boga za več milosti, potem pa naprej! Obnavljaj veselje do boja, četudi si v kakšnem spopadu poražen.

Prišli so težki oblaki naveličanosti, izgube navdušenja. Vlila se je ploha žalosti, z jasnim občutkom, da si zvezan. Povrhu pa nate preži potrtost, ki se rodi iz bolj ali manj objektivnih dejstev: toliko let boja …, pa si še vedno tako zadaj, tako daleč.

Vse to je potrebno in Bog s tem računa: da bi dosegli “gaudium cum pace” — resnični mir in veselje —, moramo prepričanju o našem božjem otroštvu, ki nas navdaja z optimizmom, dodati priznanje lastne osebne šibkosti.

Ker boš prej ali slej nujno zadel ob očitnost lastne osebne bede, te želim posvariti pred nekaterimi skušnjavami, ki ti jih bo hudič takrat podtikal in ki jih moraš takoj pregnati: misel, da je Bog pozabil nate, da je tvoja poklicanost k apostolatu prazna, ali da teža bolečine in grehov sveta presega tvoje apostolske moči …

— Nič od tega ni res!

Sram te je pred Bogom in pred drugimi. V sebi si odkril staro in obnovljeno nesnago: ni nagona, niti slabega nagnjenja, ki ga ne bi silno občutil … imaš pa še oblak negotovosti v srcu. Poleg tega se skušnjava pojavi, ko jo najmanj hočeš ali pričakuješ, ko od napora popušča tvoja volja.

Ne veš več, ali te to ponižuje, vendar te boli, ko se vidiš takšnega … Toda naj te boli zaradi Njega, zaradi ljubezni do Njega; to kesanje iz ljubezni ti bo pomagalo ostati čuječ, kajti boj bo trajal, dokler bomo živi.

Te depresije, ker vidiš ali ker odkrijejo tvoje pomanjkljivosti, niso utemeljene …

— Prôsi za resnično ponižnost.

Kolikor višji je kip, toliko hujši in nevarnejši je potem udarec pri padcu.

“Še vedno sem ubogo bitje,” mi praviš.

Toda prej, kadar si to ugotovil, ti je bilo na trenutke hudo! Sedaj se brez navajenosti in popuščanja privajaš na to, da se nasmehneš in znova začneš svoj boj z naraščajočim veseljem.

Samo neumni so trmoglavi: zelo neumni, zelo trmoglavi.

Ne pozabi, da v človeških zadevah lahko imajo prav tudi drugi: gledajo na isto vprašanje, vendar z drugega zornega kota, v drugi luči, v drugi senci, v drugih okvirih.

— Samo v veri in morali obstaja neizpodbitna sodba: sodba naše matere Cerkve.

Misliš, da drugi niso bili nikoli stari dvajset let? Misliš, da jih ni družina nikoli omejevala zaradi mladoletnosti? Misliš, da so jim bile prihranjene težave — drobne ali ne tako drobne —, ob katere se spotikaš? … Ne. Šli so skozi iste okoliščine, ki jih sedaj preživljaš ti in — s pomočjo milosti — so postali zreli, tako da so z velikodušno vztrajnostjo teptali svoj “jaz”, popuščali, v čemer se lahko popušča, in ohranili lojalnost, brez prevzetnosti in brez zadajanja ran — z vedro ponižnostjo —, kadar ni bilo mogoče popustiti.

Ideološko si zelo katoliški. Vzdušje v študentskem domu ti je všeč … Škoda, da maša ni ob dvanajstih, predavanja pa popoldne, da bi lahko študiral po večerji, ko bi si privoščil kozarček konjaka ali dva! — To tvoje “katolištvo” ne ustreza resnici, ostaja v preprostem malomeščanstvu.

— Ne razumeš, da tako ne moreš razmišljati pri svojih letih? Pojdi ven iz svojega udobja, iz svojega samooboževanja …, in se prilagodi potrebam drugih, stvarnosti, ki te obdaja, pa boš zares živel katolištvo.

“Ta svetnik,” je rekel človek, ki je podaril kip svetnika za cerkev, “mi dolguje vse, kar on je.”

Ne misli, da je to zgolj karikatura; saj tudi ti meniš — tako se vsaj zdi po tvojem obnašanju —, da si z Bogom opravil, če nosiš svetinjice ali bolj ali manj rutinsko opravljaš nekaj pobožnosti.

Naj vidijo moja dobra dela! … — Toda ali ne vidiš, da izgleda, kot da jih nosiš v košari za staro šaro, da bi ljudje občudovali tvoje dobre lastnosti?

Poleg tega pa ne pozabi na drugi del Jezusove zapovedi: “… in slavijo vašega Očeta, ki je v nebesih.”

“Meni samemu, z občudovanjem, ki si ga dolgujem.” — To je zapisal na prvo stran neke knjige. In isto bi lahko natisnili še mnogi drugi ubogi ljudje na zadnjo stran svojega življenja.

Kakšna škoda, če ti in jaz živiva in končava tako! — Resno se izprašajva.

Nikdar ne zavzemaj drže zadostnosti glede zadev Cerkve, niti glede ljudi, tvojih bratov … Nasprotno pa je ta drža lahko potrebna pri nastopanju v družbi, ko gre za obrambo interesov Boga in duš, kajti tu ne gre več za zadostnost, marveč za vero in srčnost, ki ju bomo živeli z vedro in ponižno gotovostjo.

Prizadevaj si, da bo tvoj dober namen vedno spremljala ponižnost. Kajti pogosto se dobrim namenom pridruži trdost v sodbah, skoraj nezmožnost popuščanja in nekakšen oseben, narodnosten ali skupinski ponos.

Ne obupuj pred svojimi zmotami: ukrepaj.

— Brezplodnost ni toliko posledica napak — predvsem, če se človek pokesa —, kolikor je posledica napuha.

Če si padel, vstani z več upanja … Le samoljubje ne razume, da napaka, kadar se popravi, pomaga k samospoznanju in ponižnosti.

“Za nič nismo koristni.” — Pesimistična in lažniva trditev. — Če človek hoče, lahko z božjo milostjo — to je vnaprejšnja in temeljna zahteva — doseže, da je kot dobro orodje koristen v mnogih podvigih.

Zamislil sem se nad trdimi, vendar nedvomnimi besedami tistega božjega moža, ko je gledal nadutost nekega bitja: “Oblači se v isto kožo kot hudič, v napuh.”

In v duši sem kot nasprotje začutil iskreno željo, da bi oblekel krepost, ki jo je oznanjal Jezus Kristus, “quia mitis sum et humilis corde” — krotak sem in v srcu ponižen; in ki je pritegnila pogled presvete Trojice na svojo Mater in našo Mater: ponižnost, zavedanje in občutenje naše ničnosti.

Gospod je spreobrnil Petra — ki ga je trikrat zatajil — brez kakršnegakoli očitka: s pogledom ljubezni.

— Z istimi očmi nas Jezus gleda po naših padcih. Ko bi mu le mogli reči kakor Peter: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim!” in bi spremenili svoje življenje.