Seznam točk

Kako jasno sedaj vidim, da je “sveta predrznost” zelo globoko zakoreninjena v evangeliju! Izpolni božjo voljo … in se spomni zasramovanega Jezusa, opljuvanega in pretepenega Jezusa, ki so ga gnali pred sodišča človečkov … ter molčečega Jezusa!! — Sklep: povesiti pogled pred sramotenjem in — v pripravljenosti tudi na ponižanja, ki bodo brez dvoma prišla — nadaljevati z božjo nalogo, ki nam jo je usmiljena ljubezen našega Gospoda hotela zaupati.

Razumeš delo, ki se opravlja …, zdi se ti dobro (!). Vendar se skrbno trudiš, da ne bi sodeloval, še bolj pa si prizadevaš preprečiti, da bi drugi videli ali mislili, da sodeluješ.

— Rekel si mi, da te je strah, da bi te imeli za boljšega, kot si! — Ali te ni morda strah tega, da bi Bog in ljudje od tebe zahtevali več doslednosti?

Pišeš mi, da si se končno približal spovednici in da si izkusil ponižanje, ker si nesnago svojega življenja moral odpreti — tako praviš — pred “človekom”.

— Kdaj boš izkoreninil to prazno spoštovanje, ki ga čutiš do samega sebe? Tedaj boš šel k spovedi vesel, da se lahko pokažeš takšen, kot si, pred tem maziljenim “človekom” — drugim Kristusom, pred samim Kristusom! —, ki ti da odvezo, božje odpuščanje.

“Molitev” je ponižnost človeka, ki priznava svojo globoko bedo in veličino Boga, h kateremu se obrača in ga časti, tako da vse pričakuje od Njega in ničesar od samega sebe.

“Vera” je ponižnost razuma, ki se odpove lastni presoji in se prepusti razsodbam in oblasti Cerkve.

“Pokorščina” je ponižnost volje, ki se podvrže tujemu hotenju zaradi Boga.

“Čistost” je ponižnost mesa, ki se podredi duhu.

Zunanje “mrtvičenje” je ponižnost čutov. “Pokora” je ponižnost vseh strasti, žrtvovanih Gospodu.

— Ponižnost je resnica na poti asketskega boja.

Dovoli mi, da te med drugimi spomnim na nekatere očitne znake za pomanjkanje ponižnosti:

— misliti, da je to, kar narediš ali poveš, narejeno ali povedano bolje v primerjavi z drugimi;

— hoteti, da bi bilo vedno po tvojem;

— prepirati se, kadar nimaš prav, ali — kadar imaš prav — vztrajati trmasto in na grob način;

— podajati svoje mnenje, brez da bi te za to vprašali in ne da bi to zahtevala ljubezen;

— prezirati stališče drugih;

— ne gledati na vse svoje darove in dobre lastnosti kot na nekaj sposojenega;

— ne priznati, da si nevreden kakršnekoli časti in spoštovanja, celo zemlje, po kateri hodiš, in stvari, ki jih poseduješ;

— navajati v pogovorih samega sebe kot zgled;

— govoriti slabo o samem sebi, da bi si o tebi ustvarili dobro mnenje ali ti oporekali;

— opravičevati se, kadar te grajajo;

— prikriti voditelju kakšno ponižujočo napako, da ne bi izgubil dobrega mnenja o tebi;

— z zadovoljstvom poslušati, ko te hvalijo, ali se veseliti, ker so o tebi govorili dobro;

— biti žalosten, ker so drugi bolj cenjeni od tebe;

— odklanjati izvrševanje nižjih opravil;

— prizadevati ali želeti si, da bi izstopal;

— v pogovorih namigovati z besedami lastne hvale ali z besedami, ki razkrivajo tvojo poštenost, bistrost ali spretnost, tvoj strokovni ugled …;

— sramovati se, ker nimaš določenih dobrin …

Prepričanje, da si iz “slabega testa” — spoznanje samega sebe — ti bo dalo nadnaravni odziv, ki bo vedno bolj ukoreninjal veselje in mir v tvoji duši ob soočenju s ponižanjem, prezirom, obrekovanjem …

— Po tvojem “fiat” — Gospod, kar Ti hočeš — bo tvoje razmišljanje v teh primerih moralo biti takšno: “Samo to je rekel? Vidi se, da me ne pozna; drugače ne bi odnehal tako hitro.”

Ker si prepričan, da si zaslužiš slabšega ravnanja, boš čutil hvaležnost do tistega človeka in se veselil v tem, kar bi drugemu povzročalo trpljenje.

“Memento, homo, quia pulvis es …” — spomni se, človek, da si prah … — Če si prah, zakaj te potem muči, da te teptajo?

Po stezi ponižnosti pridemo, kamorkoli hočemo …, predvsem pa v nebesa.

“Quia respexit humilitatem ancillae suae” — kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice …

— Vsak dan sem bolj prepričan, da je pristna ponižnost nadnaravna osnova vseh kreposti!

Pogovarjaj se z našo Gospo, da bi nas ona izurila v hoji po tej stezi.

Ti, ki si postavljen na zelo visok položaj, bi bil nepreviden, če bi tišino poslušalcev razlagal kot soglasje. Pomisli na to, da jim ne pustiš izpostaviti njihovih predlogov in da se počutiš užaljenega, če ti jih pridejo povedat. — Moraš se popraviti.

Kristjan vedno slavi zmago na križu, v svoji odpovedi, ker pusti, da deluje božja vsemogočnost.