Seznam točk

Bil si eden izmed tistih, ki so za “vse ali nič”. In ker nisi zmogel ničesar … kakšna nesreča!

Začni se boriti ponižno, da bi vžgal to svojo ubogo, tako skopuško izročitev, vse dokler se “popolnoma” ne uresniči.

Res je: ne veljamo nič, nismo nič, ne moremo nič, nimamo nič. Istočasno pa sredi vsakodnevnega boja ne manjka ovir, skušnjav … Toda “veselje” tvojih bratov bo razpršilo vse težave, kakor hitro se boš združil z njimi, ker boš videl, da so trdno oprti na Njega: “Quia Tu es Deus fortitudo mea” — kajti Ti, Gospod, si naša moč.

Zelo udobno je reči: “Nesposoben sem; nič mi ne gre — nam ne gre —, kot bi bilo treba.”

— Razen tega, da to ni res, prikriva ta pesimizem veliko lenobo … So stvari, ki jih delaš dobro, in stvari, ki jih delaš slabo. Napolni se z veseljem in upanjem zaradi prvih; in sooči se — brez malodušja — z drugimi, da se popraviš, in dobro se bodo iztekle.

Znašel si se v drži, ki se ti zdi precej čudna: po eni strani si malodušen, ko pogledaš navznoter; po drugi pa prepričan, navdušen, ko pogledaš navzgor.

— Ne skrbi, to je znak, da se bolje spoznavaš in — to pa je pomembno! — da bolje spoznavaš Njega.

Kako si mnogi prizadevajo za reforme!

Ali ne bi bilo bolje, če bi se reformirali mi vsi, vsakdo, da bi zvesto izpolnjevali, kar je ukazano?

V svoji duši moramo gojiti resnično grozo do greha. Gospod — ponavljaj s skesanim srcem —, naj te ne žalim več!

Vendar se ne prestraši, ko občutiš breme ubogega telesa in človeških strasti; bilo bi neumno in otročje naivno, če bi sedaj ugotovil, da “to” obstaja. Tvoja beda ni ovira, temveč spodbuda, da bi se bolj združil z Bogom, da bi ga stalno iskal, kajti On nas očiščuje.

Velika stvar je zavedati se svoje ničnosti pred Bogom, kajti tako je.

Prepričanje, da si iz “slabega testa” — spoznanje samega sebe — ti bo dalo nadnaravni odziv, ki bo vedno bolj ukoreninjal veselje in mir v tvoji duši ob soočenju s ponižanjem, prezirom, obrekovanjem …

— Po tvojem “fiat” — Gospod, kar Ti hočeš — bo tvoje razmišljanje v teh primerih moralo biti takšno: “Samo to je rekel? Vidi se, da me ne pozna; drugače ne bi odnehal tako hitro.”

Ker si prepričan, da si zaslužiš slabšega ravnanja, boš čutil hvaležnost do tistega človeka in se veselil v tem, kar bi drugemu povzročalo trpljenje.

Kolikor višji je kip, toliko hujši in nevarnejši je potem udarec pri padcu.

Prihajaj k duhovnemu vodstvu z vedno večjo ponižnostjo in točno, kar je prav tako ponižnost.

Pomisli — ne motiš se, kajti tam ti govori Bog —, da si kot majhen, iskren (!) otrok, ki ga učijo govoriti, brati, prepoznavati rože in ptiče, živeti veselje in žalost ter paziti, kam stopa.

“Še vedno sem ubogo bitje,” mi praviš.

Toda prej, kadar si to ugotovil, ti je bilo na trenutke hudo! Sedaj se brez navajenosti in popuščanja privajaš na to, da se nasmehneš in znova začneš svoj boj z naraščajočim veseljem.

Če si razumen, ponižen, si verjetno opazil, da se učenje nikoli ne konča … V življenju se dogaja prav isto; tudi najbolj učeni se morajo še kaj naučiti, vse do konca svojega življenja; drugače prenehajo biti učeni.

Kadar človek dela samo in izključno za božjo slavo, se vse opravi z naravnostjo, preprosto, kot nekdo, ki se mu mudi in se ne more zadrževati ob “obešanju stvari na veliki zvon”, da ne bi izgubil tistega — neponovljivega in neprimerljivega — stika z Gospodom.

Navadi se vse navezovati na Boga.

Naj vidijo moja dobra dela! … — Toda ali ne vidiš, da izgleda, kot da jih nosiš v košari za staro šaro, da bi ljudje občudovali tvoje dobre lastnosti?

Poleg tega pa ne pozabi na drugi del Jezusove zapovedi: “… in slavijo vašega Očeta, ki je v nebesih.”

Brezobzirno, otročje in nespametno je o drugih govoriti ustrežljivo ali hvaliti njihove dobre lastnosti, kadar so sami navzoči.

— Tako se spodbuja domišljavost in tveganje, da se “krade” slava Bogu, ki Mu vse dolgujemo.

Zavračaj hlepenje po časteh; raje usmeri pogled na orodja, na dolžnosti in na učinkovitost.

— Tako ne boš hrepenel po položajih, če pa ti bodo dani, jih boš jemal kot to, kar so: zadolžitve v služenju dušam.