Seznam točk

S čim se bahaš? — Vsak zagon, ki te žene, je od Njega. Ravnaj skladno s tem.

Prôsi Očeta, Sina in Svetega Duha in svojo Mater, naj ti pomagajo spoznati samega sebe in jokati nad tem kupom umazanih stvari, ki so šle skozi tebe in za seboj pustile — joj! — toliko usedline … — Istočasno pa, ne da bi se hotel oddaljiti od tega premišljevanja, mu reci: Daj mi, Jezus, ljubezen kakor kres prečiščenja, kjer naj moje ubogo meso, moje ubogo srce, moja uboga duša, moje ubogo telo zgorijo in se očistijo vse zemeljske bede … In ko bom povsem izpraznjen samega sebe, me napolni Ti. Naj se ne navežem na nič tu spodaj; naj bo moja opora vedno ljubezen.

Jezusova ponižnost. Na drugi strani pa: kakšna sramota zame — umazan prah — ki sem tolikokrat prikril svoj napuh pod krinko dostojnosti, pravičnosti! … — In koliko priložnosti, da bi sledil Učitelju, sem tako zamudil ali pa jih nisem izkoristil, ker jih nisem spremenil v nadnaravne!

Ti ne moreš z nikomer ravnati neusmiljeno. Če pa se ti zdi, da kdo tega usmiljenja ni vreden, moraš pomisliti na to, da si tudi ti ničesar ne zaslužiš.

— Nimaš zaslug, da si bil ustvarjen, niti da si kristjan, niti da si božji otrok, niti da pripadaš svoji družini …

Ko se je tisti duhovnik, naš prijatelj, podpisoval z “grešnik”, je to delal prepričan, da piše po resnici.

— Moj Bog, prečisti tudi mene!

Sam sebi se zdiš kot ubožec, ki mu je njegov gospodar vzel livrejo — samo grešnik si! — in razumeš goloto, ki sta jo občutila naša prastarša.

— Moral bi neprenehoma jokati. In veliko si jokal; veliko si trpel. Kljub temu pa si zelo srečen. Z nikomer ne bi zamenjal. Tvoj »gaudium cum pace« — tvoje vedro veselje traja že mnogo let. Zanj si hvaležen Bogu in vsem bi rad prinašal skrivnost sreče.

— Da, razumljivo je, da mnogokrat rečejo, da si “človek miru” — čeprav ti je za “kaj bodo rekli” malo mar.

Zapisal si in jaz prepisujem: “'Domine, tu scis quia amo te!' — Gospod, Ti veš, da te ljubim! Kolikokrat, Jezus, kot sladkokisle litanije ponavljam in znova ponavljam te Kefove besede; kajti vem, da te ljubim, vendar sem tako negotov samega sebe, da ti še jasno povedati ne upam. V mojem izprijenem življenju je toliko zanikanj! 'Tu scis, Domine!' — Ti veš, da te ljubim! — Naj moja dejanja, Jezus, nikoli ne postavljajo na laž teh vzgibov mojega srca.”

— Vztrajaj v tej svoji molitvi, ki jo bo On gotovo slišal.

Ponižnost se rodi kot sad spoznanja Boga in spoznanja samega sebe.

Ti, ki vidiš v sebi takšno pomanjkanje kreposti, talenta, zmožnosti … Ali si ne želiš klicati, kakor slepi Bartimaj: Jezus, Davidov sin, usmili se me!?

— Kako čudovit molitveni vzklik, ki ga lahko mnogokrat ponavljaš: Gospod, usmili se me!

— Slišal te bo in poskrbel zate.

Za svoje delo ne pričakuj ploskanja ljudi.

— Še več: včasih ne pričakuj niti tega, da bi te razumeli drugi posamezniki ali ustanove, ki prav tako delajo za Kristusa.

— Išči samo božjo slavo in v ljubezni do vseh naj te ne skrbi, če te drugi ne razumejo.

Si kakor siromak, ki naenkrat ugotovi, da je Kraljev sin! — Zato te na zemlji zanima le še Slava — vsa Slava — tvojega Očeta Boga.

V hrepenenju po preseganju samega sebe je umetnik vzkliknil pred platnom: Gospod, rad bi ti naslikal osemintrideset src, osemintrideset angelov, ki vselej prekipevajo od ljubezni do Tebe, osemintrideset čudes, vtkanih v tvoje nebo, osemintrideset sonc na tvojem plašču, osemintrideset ognjev, osemintrideset ljubezni, osemintrideset norosti, osemintrideset radosti …

Potem pa je ponižen priznal: To je domišljija in želja. Stvarnost pa je osemintrideset slabo dovršenih podob, ki namesto, da bi zbujale zadovoljstvo, le mrtvičijo pogled.

Kadar delamo za Boga, je treba imeti “kompleks večvrednosti”, sem ti povedal.

Toda, si me vprašal, ali ni to izraz napuha? — Ne! To je posledica ponižnosti, ponižnosti, ki mi daje, da rečem: Gospod, Ti si, kdor si. Jaz sem zanikanje. Ti imaš vse popolnosti: moč, srčnost, ljubezen, slavo, modrost, oblast, dostojanstvo … Če se jaz združim s Teboj kot otrok, kadar se prepusti močnim rokam svojega očeta ali v čudovito naročje svoje matere, bom začutil toplino tvoje božanskosti, bom začutil luč tvoje modrosti, bom začutil, kako se po moji krvi pretaka tvoja moč.

Z obrazom na zemlji in v božji navzočnosti premišljuj o tem (kajti tako je), da si bolj umazana in zaničevanja vredna stvar kot smeti, ki jih pometajo.

— In kljub vsemu te je Gospod izbral.

Oče, si mi dejal, v meni je veliko zmot, veliko napak.

— To že vem, sem ti odgovoril. Toda Bog, naš Gospod, ki prav tako to ve in s tem računa, pričakuje od tebe samo ponižnost, da to priznaš, in boj, da bi se popravil, da bi mu služil vsak dan bolje, z več notranjega življenja, z nenehno molitvijo, s pobožnostjo in uporabo primernih sredstev za posvečevanje tvojega dela.

Vsa prizadevanja našega življenja — velika in majhna — bomo posvetili v čast Bogu Očetu, Bogu Sinu in Bogu Svetemu Duhu.

— Ganjen se spominjam dela tistih sijajnih študentov — dveh inženirjev in dveh arhitektov — ki so se radi posvečali opremljanju študentskega doma. Ko so v učilnici postavili tablo, so štirje umetniki najprej zapisali: »Deo omnis Gloria!« — vsa slava Bogu.

— Saj vem, Jezus, da si bil nad tem navdušen.

»Regnare Christum volumus!« — hočemo, da Kristus vlada. »Deo omnis gloria!« — Bogu vsa slava.

Ta ideal vojskovanja — in zmagovanja — s Kristusovim orožjem se bo uresničil samo z molitvijo in z žrtvijo, z vero in z ljubeznijo.

— Torej … molímo in verujmo in trpimo in ljubímo!

Ostati moraš čuječ, zato da zaradi svojih poklicnih uspehov ali svojih porazov — ki bodo prišli! — ne bi pozabil, četudi zgolj za trenutek, kateri je resnični cilj tvojega dela: božja slava!

Ne živimo za ta svet niti za lastno čast, temveč za božjo čast, za božjo slavo, za služenje Bogu: to je tisto, kar nas mora gnati naprej!

Pravilnost namena pomeni iskati “izključno in v vsem” le božjo slavo.

Svetujem ti, da ne iščeš lastne hvale, niti tiste, ki si jo zaslužiš: bolje je, da ostaneš neopažen in da tisto, kar je najlepšega in najplemenitejšega v našem življenju, ostane skrito … Kako velika reč je to, da postanemo majhni! »Deo omnis gloria!« — Vsa slava Bogu.

Iz prahu sem nastal in zemlja je dediščina vsega mojega rodu.

Le kdo razen Boga si zasluži hvalo?