Seznam točk

Dober način za opravljanje spraševanja vesti:

— Sem ta dan kot zadoščevanje sprejemal neprijetnosti, ki so prišle iz božjih rok? Neprijetnosti, ki so mi jih s svojim značajem priskrbeli moji bližnji? Neprijetnosti zaradi moje lastne bede?

— Sem znal Gospodu kot zadoščevanje izročiti prav bolečino, ki jo čutim, ker sem ga užalil, tolikokrat!? Sem mu izročil sramoto ponižanj in zardelosti v svoji notranjosti, ko sem pomislil, kako malo napredujem na poti kreposti?

Kadar je naš pogled môten, kadar oči izgubijo svojo jasnost, je treba iti k luči. Jezus Kristus pa nam je rekel, da je On Luč sveta in da je prišel ozdravit bolne.

— Zato naj te tvoje bolezni, tvoji padci — če jih Gospod dopusti — ne oddaljijo od Kristusa: naj te približajo k Njemu!

Če si zagrešil napako, majhno ali veliko, steci in se vrni k Bogu!

— Okušaj besede psalma: »Cor contritum et humiliatum, Deus, non despicies.« — Gospod ne bo nikdar preziral niti spregledal skesanega in ponižnega srca.

Ne manjka mi resničnega veselja, nasprotno … Vseeno pa ob spoznanju lastne nizkosti postane razumljivo, da s svetim Pavlom zakličem: “Jaz nesrečnež!”

— Tako raste hrepenenje, da bi izkoreninil pregrado, ki jo postavlja lastni jaz.

Ne ustraši se niti ne izgubljaj poguma, ko odkriješ, da imaš napake …, in kakšne napake!

— Bojuj se, da jih izkoreniniš. Med bojem pa bodi prepričan, da je dobro, da čutiš vso to šibkost, kajti drugače bi bil napuhnjen, napuh pa oddaljuje od Boga.

Čudi se božji dobroti, kajti Kristus hoče živeti v tebi …, tudi kadar zaznaš vso težo uboge bede, tega ubogega mesa, te nizkotnosti, tega ubogega blata.

— Da, tudi takrat imej v mislih ta božji klic: Jezus Kristus, ki je Bog, ki je Človek, me razume in skrbi zame, ker je moj Brat in moj Prijatelj.

Če te tvoje napake delajo bolj ponižnega, če te vodijo, da močneje iščeš oporo božje roke, so pot svetosti: »Felix culpa!« — Srečna krivda! poje Cerkev.

Ponižnost vodi vsako dušo, da ob lastnih zmotah ne izgubi poguma.

— Resnična ponižnost vodi … k prošnji za odpuščanje!

Jezus, Ljubezen, če pomislim, da te lahko znova užalim! … »Tuus sum ego …, salvum me fac!« — Tvoj sem, reši me!

Brezmadežna Devica, Mati! Ne zapuščaj me, poglej, kako solze zalivajo moje ubogo srce. — Nočem žaliti svojega Boga!

— Že vem in mislim, da ne bom nikoli pozabil, da ne veljam nič. Kako me teži moja majhnost, moja samota! Toda … nisem sam: ti, sladka Gospa, in moj Oče Bog me ne zapustita.

Ob soočenju z upornostjo mojega mesa in z vražjimi mislimi zoper mojo vero ljubim Jezusa in verujem: Ljubim in Verujem.

Če opaziš, da iz kateregakoli razloga ne zmoreš, se prepusti Njemu in Mu reci: Gospod, vate zaupam, prepuščam se Tebi, ampak pomagaj moji šibkosti!

In poln zaupanja Mu ponavljaj: Poglej me, Jezus, umazana cunja sem; izkušnja mojega življenja je tako žalostna, da nisem vreden biti tvoj otrok. Povej mu to … povej mu to mnogokrat.

— Kmalu boš zaslišal njegov glas: »Ne timeas!« — Ne boj se! In tudi: »Surge et ambula!« — Vstani in hodi!

Svetost je v boju, v zavedanju, da imamo napake in da se jim poskušamo junaško izogibati.

Svetost — ponavljam — je v premagovanju teh napak …, toda imeli jih bomo vse do smrti. Drugače, to sem ti že povedal, bi bili napuhnjeni.