Seznam točk

S pokoro zakoplji v globoko jamo, ki jo je izkopala tvoja ponižnost, svoje malomarnosti, žalitve in grehe. — Tako kmet ob vznožje drevesa, na katerem so zrasli, zakoplje gnile sadeže, suhe veje in staro listje. — In to, kar je bilo jalovo, še več, kar je bilo škodljivo, uspešno pomaga k novi rasti.

Nauči se črpati moč iz svojih porazov: iz smrti življenje.

Žalost, pobitost. Nič me ne čudi: to je oblak prahu, ki ga je dvignil tvoj padec. Toda, dovolj je bilo! Ali ga ni veter milosti odgnal daleč?

V nasprotnem primeru bi tvoja žalost — če je ne odženeš — utegnila postati preobleka tvojega napuha. — Si mar mislil, da si popoln in brez greha?

Dobro si se vedel … čeprav si tako globoko padel. — Dobro si se vedel, ker si se ponižal, ker si se poboljšal, ker si se napolnil z upanjem in to upanje te je znova privedlo k Ljubezni. — Ne glej me s tem neumnim začudenim izrazom na obrazu: dobro si se vedel! — Vstal si s tal: “Surge,” se je ponovno zaslišal mogočen glas, “et ambula.” Zdaj pa na delo!

Dobro. In kaj? — Ne razumem, zakaj se izmikaš tistemu delu za duše — če ni zaradi skritega napuha: misliš, da si popoln —, zato ker božji ogenj, ki te je pritegnil, poleg svetlobe in ognja, ki te navdušujeta, s svojim dimom včasih pokaže tudi na šibkost orodja.

Naj te ne boli, da drugi vidijo tvoje napake; boleti te mora žalitev Boga in slab zgled, ki ga lahko povzročiš.

— Sicer pa naj vedo, kakšen si in te zaničujejo. — Ne boj se biti nič, kajti tako ti mora Jezus dati vse.

Umazan in odpadel prah si. — Čeprav te dih Svetega Duha dvigne nad vse zemeljske stvari in naredi, da se zasvetiš kot bi bil iz zlata, ko v višavah odsevaš s svojo bednostjo nebeške žarke sonca pravičnosti, ne pozabi na siromaštvo svojega stanja.

En sam trenutek napuha bi te vrnil na zemljo in prenehal bi biti luč ter postal blato.

Ponižno priznaj svojo slabost, da boš mogel z apostolom reči: “cum enim infirmor, tunc potens sum” — kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.

“Oče, kako lahko prenašate te smeti?” si me skrušeno vprašal po spovedi.

— Molčal sem in si mislil, če te tvoja ponižnost navaja, da se počutiš tako — smeti, kup smeti! —, bomo iz vse te tvoje bede še lahko naredili nekaj velikega.

Ponoven padec … in to kakšen! … Da bi obupal? Ne: ponižaj se in se po svoji Materi Mariji zateci k usmiljeni Jezusovi ljubezni. — En sam “miserere” in povzdigni to srce! — Potem pa začni znova.

Zelo nizko si padel! — Od tam začni ponovno graditi temelje. — Bodi ponižen. — “Cor contritum et humiliatum, Deus, non despicies.” — Skesanega in ponižnega srca Bog ne zametuje.

Ko hočeš nekaj narediti dobro, zelo dobro, izpade slabše. — Ponižaj se pred Jezusom in mu reci: si videl, kako vse naredim slabo? — Če mi ti ne boš zelo pomagal, bo vse še slabše!

Usmili se svojega otroka: glej, vsak dan hočem popisati veliko stran v knjigi svojega življenja …, a sem tako okoren! Če ne vodi moje roke Učitelj, prihajajo izpod mojega peresa namesto lepo oblikovanih črk le čačke in packe, ki jih ni mogoče pokazati nikomur.

Jezus, od zdaj bova vedno pisala skupaj.