Seznam točk

Ne bodi mi tako … občutljiv. — Vsaka stvar te užali. — Treba je zelo paziti na besede, če se hoče kdo s teboj pogovoriti o najbolj nepomembni zadevi.

Ne bodi užaljen, če ti rečem, da si … neznosen. — Dokler se ne boš poboljšal, ne bo od tebe nobene koristi.

Tvoj premočrten in preprost moški duh se počuti ujetega, ko postane del obrekovanj in govoric, ki si jih ni moč pojasniti in v katere se nikoli ni hotel zapletati. — Prenesi ponižanje, ki ga pomeni takšno brušenje jezikov, in se skušaj iz te izkušnje naučiti obzirnosti.

Sveto čistost da Bog, kadar za to ponižno prosimo.

Ne premaguješ samega sebe, ne mrtvičiš se, ker si napuhnjen. — Živiš spokorno? Ne pozabi, da je napuh združljiv s pokoro … — Nadalje: tvoja žalost ob padcu, ob pomanjkanju velikodušnosti, je to pravo trpljenje ali zgolj odraz jeze, ker vidiš, kako majhen in nemočen si? — Kako daleč si od Jezusa, če nisi ponižen, … pa čeprav zaradi tvojega bičanja vsak dan poganjajo novi cvetovi!

Kakšen okus po žolču in kisu, po pepelu in grenkobi! Kako razsušeno, razpokano in gobasto nebo! — Ta fiziološki občutek se ne zdi nič v primerjavi z drugimi grenkobami tvoje duše.

— Od tebe “zahtevajo več” in ti ne veš, kako bi to dal. — Bodi ponižen! Bi ostal ta grenak neprijeten priokus v tvojem telesu, v tvojem duhu, če bi storil vse, kar lahko?

Ta Kristus, ki ga vidiš, ni Jezus. — V najboljšem primeru je lahko le žalostna podoba, ki so jo sposobne ustvariti tvoje zamegljene oči … — Očisti se. Razjasni svoj pogled s ponižnostjo in pokoro. Potem … ti ne bo manjkalo čistega razsvetljenja ljubezni. In tvoj pogled bo povsem jasen. Podoba, ki jo vidiš, bo zares njegova. To bo On!

Tvoja ljubezen je … nečimrna. — Od daleč privlačiš: v tebi je svetloba. — Od blizu odbijaš: manjka ti topline. — Kakšna škoda!

Ko zaslišiš odobravajoče ploskanje, naj v tvojih ušesih odzvanja tudi posmeh, ki si ga povzročil s svojimi neuspehi.

Ne želi si, da bi bil kot pozlačena vetrnica na veliki stavbi: naj se še tako blešči in naj bo še tako visoka, nič ne pripomore k trdnosti stavbe.

— Ko bi le bil kot star kamen, ki je skrit v temeljih, pod zemljo, kjer te nihče ne vidi: zaradi tebe se hiša ne bo podrla.

Kolikor bolj me drugi povišujejo, Jezus moj, toliko bolj me ti v srcu ponižaj in mi daj vedeti, kaj sem bil in kaj bom, če me ti zapustiš.

Ne pozabi, da si … koš za smeti. — A če te božji Vrtnar slučajno vzame v svoje roke, te umije in očisti … in te napolni s čudovitimi rožami … ne bodi prevzeten zaradi vonja in barv, ki so ozaljšali tvojo grdost.

— Ponižaj se, ne veš, da si posoda za odpadke?

Ko vidiš, kakšen si v resnici, se ti mora zdeti normalno, da te zaničujejo.

Zdaj lahko že pozabiš na svoj ponos: si le čopič v umetnikovih rokah. — In nič več.

— Povej mi, čemu služi čopič, če slikarju ne pusti slikati.

Da boš ti, ki si tako prazen in vase zagledan, lahko ponižen, je dovolj, da premisliš o Izaijevih besedah: si “kaplja vode ali rose, ki pade na zemljo in jo je komaj videti”.

Če ti pokorščina ne prinese miru, si ošaben.

Tvoj talent, tvoja priljubljenost, tvoj položaj … se izgubljajo. Ne pustijo ti, da bi jih izkoristil. — Dobro premisli o teh besedah duhovnega pisatelja: “Kadilo, ki se daruje Bogu, se ne izgubi.

— Gospodu izkazuješ večjo čast, če žrtvuješ svoje sposobnosti, kot če jih nečimrno uporabljaš.”

Vsa naša moč je sposojena.