Seznam točk

“Molitev” je ponižnost človeka, ki priznava svojo globoko bedo in veličino Boga, h kateremu se obrača in ga časti, tako da vse pričakuje od Njega in ničesar od samega sebe.

“Vera” je ponižnost razuma, ki se odpove lastni presoji in se prepusti razsodbam in oblasti Cerkve.

“Pokorščina” je ponižnost volje, ki se podvrže tujemu hotenju zaradi Boga.

“Čistost” je ponižnost mesa, ki se podredi duhu.

Zunanje “mrtvičenje” je ponižnost čutov. “Pokora” je ponižnost vseh strasti, žrtvovanih Gospodu.

— Ponižnost je resnica na poti asketskega boja.

Velika stvar je zavedati se svoje ničnosti pred Bogom, kajti tako je.

“Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen …” Jezusova ponižnost! … Kako poučno za tebe, ki si ubogo orodje iz blata! On — vedno usmiljeni — te je dvignil in tvoji zastonj povzdignjeni nizkotnosti dal sijaj sonca milosti. Ti pa si tolikokrat prikril svoj napuh pod krinko dostojnosti, pravičnosti …! In koliko priložnosti za učenje od Učitelja si zapravil, ker jih nisi znal napraviti nadnaravne.

Te depresije, ker vidiš ali ker odkrijejo tvoje pomanjkljivosti, niso utemeljene …

— Prôsi za resnično ponižnost.

Dovoli mi, da te med drugimi spomnim na nekatere očitne znake za pomanjkanje ponižnosti:

— misliti, da je to, kar narediš ali poveš, narejeno ali povedano bolje v primerjavi z drugimi;

— hoteti, da bi bilo vedno po tvojem;

— prepirati se, kadar nimaš prav, ali — kadar imaš prav — vztrajati trmasto in na grob način;

— podajati svoje mnenje, brez da bi te za to vprašali in ne da bi to zahtevala ljubezen;

— prezirati stališče drugih;

— ne gledati na vse svoje darove in dobre lastnosti kot na nekaj sposojenega;

— ne priznati, da si nevreden kakršnekoli časti in spoštovanja, celo zemlje, po kateri hodiš, in stvari, ki jih poseduješ;

— navajati v pogovorih samega sebe kot zgled;

— govoriti slabo o samem sebi, da bi si o tebi ustvarili dobro mnenje ali ti oporekali;

— opravičevati se, kadar te grajajo;

— prikriti voditelju kakšno ponižujočo napako, da ne bi izgubil dobrega mnenja o tebi;

— z zadovoljstvom poslušati, ko te hvalijo, ali se veseliti, ker so o tebi govorili dobro;

— biti žalosten, ker so drugi bolj cenjeni od tebe;

— odklanjati izvrševanje nižjih opravil;

— prizadevati ali želeti si, da bi izstopal;

— v pogovorih namigovati z besedami lastne hvale ali z besedami, ki razkrivajo tvojo poštenost, bistrost ali spretnost, tvoj strokovni ugled …;

— sramovati se, ker nimaš določenih dobrin …

Biti ponižen ni enako kot živeti v tesnobi ali strahu.

Bežimo od tiste lažne ponižnosti, ki se imenuje udobje.

Peter mu reče: Gospod! Ti mi noge umivaš? Jezus odgovori: Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš; a spoznal boš pozneje. Peter vztraja: Nikoli ne boš Ti umival nog meni. Jezus mu je odvrnil: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj. Simon Peter se vda: Gospod, ne samo noge, ampak tudi roke in glavo.

Ob klicu k celotni, popolni izročitvi brez omahovanja, se mnogokrat upiramo z neko lažno skromnostjo, kakor je bila Petrova … Ko bi le bili tudi srčni ljudje, kot apostol! Peter ne dovoli nikomur, da bi Jezusa ljubil bolj kot on. Ta ljubezen vodi do takšnega odziva: Tukaj sem! Umij mi roke, glavo, noge! Popolnoma me očisti, saj se hočem izročiti Tebi brez zadržkov.

Zate prepišem besede iz nekega pisma: “Navdušuje me evangeljska ponižnost. Vendar me spravlja v jezo omejena in nezavedna boječnost nekaterih kristjanov, ki tako jemljejo ugled Cerkvi. Njih je moral imeti pred očmi tisti ateistični pisec, ko je rekel, da je krščanska morala morala sužnjev …” Resnično smo služabniki: služabniki, povzdignjeni na položaj božjih otrok, ki se nočejo obnašati kot sužnji strasti.

Prepričanje, da si iz “slabega testa” — spoznanje samega sebe — ti bo dalo nadnaravni odziv, ki bo vedno bolj ukoreninjal veselje in mir v tvoji duši ob soočenju s ponižanjem, prezirom, obrekovanjem …

— Po tvojem “fiat” — Gospod, kar Ti hočeš — bo tvoje razmišljanje v teh primerih moralo biti takšno: “Samo to je rekel? Vidi se, da me ne pozna; drugače ne bi odnehal tako hitro.”

Ker si prepričan, da si zaslužiš slabšega ravnanja, boš čutil hvaležnost do tistega človeka in se veselil v tem, kar bi drugemu povzročalo trpljenje.

Kolikor višji je kip, toliko hujši in nevarnejši je potem udarec pri padcu.

Prihajaj k duhovnemu vodstvu z vedno večjo ponižnostjo in točno, kar je prav tako ponižnost.

Pomisli — ne motiš se, kajti tam ti govori Bog —, da si kot majhen, iskren (!) otrok, ki ga učijo govoriti, brati, prepoznavati rože in ptiče, živeti veselje in žalost ter paziti, kam stopa.

“Quia respexit humilitatem ancillae suae” — kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice …

— Vsak dan sem bolj prepričan, da je pristna ponižnost nadnaravna osnova vseh kreposti!

Pogovarjaj se z našo Gospo, da bi nas ona izurila v hoji po tej stezi.