Seznam točk

Tvoj značaj je nestanoviten: prav v vse vtakneš svoj nos! Biti hočeš sol za prav vsako jed … In — ne jezi se, ker bom rekel kar naravnost — nisi ravno najboljša sol, saj se ne moreš kot sol raztopiti in postati neopazen.

Manjka ti duh požrtvovalnosti. Preveč je v tebi duha radovednosti in razkazovanja.

Ne zapravi nobene priložnosti, da se odpoveš lastni sodbi. — Težko je, … a je prijetno božjim očem!

Bodi hvaležen za sveti prezir, ki ga čutiš do samega sebe, kot da je posebna milost.

Mlačen si, če božje reči počneš leno in nejevoljno; če preračunljivo in prebrisano iščeš način, kako bi se izognil svojim dolžnostim; če ne misliš na nič drugega, kot le nase in na svoje udobje; če so tvoji pogovori površni in prazni; če ne zavračaš majhnih grehov; če ravnaš iz človeških nagibov.

Ko bi vsaj skušal “zares” služiti Bogu enako goreče, kot služiš svoji ambiciji, samovšečnosti, čutnosti! …

Naj tvoja krepost ne bo glasna krepost.

Ti, ki si učen, poznan, znaš govoriti, mogočen: če nisi ponižen, ne veljaš nič. Odlomi, izpuli ta “jaz”, ki ga je toliko preveč — Bog ti bo pri tem pomagal —, in tedaj boš lahko začel delati za Kristusa na zadnjem mestu v njegovi vojski apostolov.

Ko si izgubil tisto človeško tolažbo, ti je ostal občutek samote, kot da visiš na tanki nitki nad praznino črnega prepada. — In zdi se, da nihče ne sliši tvojih klicev na pomoč in tvojih krikov.

To zapuščenost si si pošteno zaslužil. — Bodi ponižen: ne išči sebe in ne svojega udobja. Ljubi križ — premalo je, če ga le prenašaš — in Gospod bo uslišal tvojo molitev. — In pomirili se bodo tvoji čuti. — In tvoje srce se bo ponovno zacelilo. — In našel boš svoj mir.

Moj Bog, vsak dan sem manj gotov samega sebe in bolj gotov Tebe!

Tvoja lastna volja, tvoje lastno mnenje: to je to, kar te vznemirja.

“Deo omnis gloria.” — Bogu vsa slava. — To je odločno priznanje našega niča. On, Jezus, je vse. Mi ne veljamo nič brez Njega: nič.

Naše slavohlepje bi bilo prazna slava, bilo bi bogoskrunska kraja; “jaz” se ne sme pojaviti nikjer.

Daj “vso” slavo Bogu. — S pomočjo božje milosti in z odločnostjo svoje volje “ožmi” vsako izmed svojih dejanj, tako da v njih ne ostane nič, kar bi dišalo po človeškem napuhu, po samovšečnosti.