Seznam točk

Ko zreš prizor učlovečenja, okrêpi v svoji duši odločitev za “ponižnost v dejanjih”. Pomisli, da se je On ponižal in prevzel našo ubogo naravo.

— Zato se moraš vsak dan s pomočjo božje milosti takoj odzvati, tako da sprejmeš — ljubiš — ponižanja, ki ti jih Gospod nameni.

Če je obzorje tvojega notranjega življenja, tvoje duše, temačno, se pústi voditi za roko, kakor slep človek.

— Gospod sčasoma nagradi to ponižnost, s katero podvržemo svoj um, tako da nam nakloni jasnino.

Zelo si zaskrbljen, ker ne ljubiš, kot bi moral. Vse ti je nadležno. Sovražnik pa stori vse, kar more, da bi prišel na dan tvoj slab značaj.

— Razumem, da je to zate veliko ponižanje, in ravno zato moraš reagirati učinkovito in brez odlašanja.

Služiti in nuditi izobraževanje otrokom; z ljubeznijo skrbeti za bolne.

Da bi se dali razumeti preprostim dušam, je treba ponižati razum; da bi razumeli uboge bolnike, je treba ponižati srce. In tako, ko sta razum in srce na kolenih, je lahko priti do Jezusa po zanesljivi poti človeške bede, lastne bede, ki vodi do izničenja, da bi Bogu dopustili graditi na naši ničnosti.

Marijin ponižni in radostni spev, »Magnificat«, nas spominja na Gospodovo neskončno velikodušnost do tistih, ki postanejo kot otroci, do tistih, ki se ponižajo in se iskreno zavedajo svoje ničnosti.

Sin moj, dobro me poslušaj: bodi srečen, kadar te zasramujejo in s teboj grdo ravnajo; kadar se dvigne množica in postane moderno, da pljuvajo nate, ker si »omnium peripsema« — vsem kakor smet.

— Težko je, zelo težko. Trda preizkušnja je, dokler se človek — končno — ne približa k oltarju, ko vidi, da ga štejejo za vso umazanijo sveta, za ubogega črva, in iskreno reče: “Gospod, če Ti ne potrebuješ moje časti, čemu bi jo hotel jaz?”

Vse dotlej božji otrok ne ve, kaj pomeni biti srečen: dokler ne dospe do te golote, do te izročitve, ki je izročitev iz ljubezni, toda temeljí na mrtvičenju, na trpljenju.

Koliko dobrega in koliko slabega lahko storiš!

— Dobrega, če si ponižen in se znaš izročiti z veseljem in duhom daritve; dobrega zate in za tvoje brate ljudi, za Cerkev, za to dobro Mater.

— In koliko slabega, če se pustiš voditi svojemu napuhu.

To je zanesljiva pot: preko ponižnosti do križa; s križa pa skupaj s Kristusom do nesmrtne Očetove slave.

Kako sem užival v berilu tistega dne! Sveti Duh nas po svetem Pavlu uči skrivnost nesmrtnosti in slave. Vsi ljudje čutimo hrepenenje po trajnosti.

Želeli bi ovekovečiti trenutke svojega življenja, ki jih štejemo za srečne. Želeli bi poveličati svoj spomin … Želeli bi si nesmrtnosti za svoje ideale. Zaradi tega v trenutkih navidezne sreče, ko imamo nekaj, kar uteši našo zapuščenost, vsi naravno rečemo in si zaželimo: za vedno, za vedno …

Kako hudičeva modrost! Kako dobro je poznal človeško srce! Postala bosta kot boga, je rekel prastaršem. To je bila kruta prevara. Sveti Pavel v tem Pismu Filipljanom uči o božji skrivnosti za pridobivanje nesmrtnosti in slave: Jezus je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo …