Seznam točk

Nadaljujmo s pregledom teh čudovitih zakramentov! Pri bolniškem maziljenju, kot sedaj imenujemo zakrament poslednjega maziljenja, prisostvujemo ljubeznivi pripravi na pot, ki se bo končala v Očetovi hiši. In s sveto evharistijo, zakramentom — če se smemo tako izraziti —, Božjega razsipavanja, nam pokloni svojo milost, se nam izroča sam Bog: Jezus Kristus, ki je vedno — ne samo med sveto mašo —, resnično navzoč s svojim telesom, dušo, krvjo in božanstvom.

Večkrat mislim na odgovornost, ki jo imajo duhovniki, da zagotovijo vsem kristjanom tisti Božji tok, ki ga predstavljajo zakramenti. Božja milost priskoči na pomoč vsaki duši; vsaka stvar potrebuje konkretno, osebno pomoč. Ne moremo obravnavati duš kot brezoblično maso! Ni dopustno žaliti človeškega dostojanstva in dostojanstva Božjega otroka s tem, da se ne približamo osebno do vsakega človeka s ponižnostjo nekoga, ki se zaveda, da je orodje, posrednik Kristusove ljubezni; saj je vsaka duša čudovit zaklad, vsak človek je edinstven, nenadomestljiv. Vsakdo je vreden vse Kristusove krvi.

Prej smo govorili o boju. A boj zahteva vadbo, primerno prehrano; v primeru bolezni, udarcev, ran hitro zdravstveno pomoč. Zakramenti, glavno zdravilo, ki ga ima Cerkev, so nepogrešljivi; kadar jih prostovoljno opustimo, ne moremo napraviti niti koraka na poti za Jezusom; potrebujemo jih kot zrak, kot krvni obtok, kot luč, da bi vsak trenutek spoznali, kaj zahteva Gospod od nas.

Duhovnost kristjana zahteva veliko moči; to moč pa najde pri Stvarniku. Mi smo tema, On pa je svetel blesk; mi smo bolezen, On pa je trdno zdravje; mi smo šibkost, On pa nas podpira, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si vedno ti, moj Bog, naša moč. Na svetu ni nobene stvari, ki bi se mogla zoperstaviti nezadržnemu izviru odrešilne Kristusove krvi. Vendar lahko človeška neznatnost zaslepi oči, da ne zaznajo Božje veličine. Od tod izvira odgovornost vseh vernikov, predvsem tistih, ki imajo nalogo duhovno voditi — služiti —, Božjemu ljudstvu, da ne zapirajo studencev milosti, da se ne sramujejo Kristusovega križa.

Celotna Trojica je navzoča pri oltarni daritvi. Po Očetovi volji, s sodelovanjem Svetega Duha, se Sin daruje v odrešilno daritev. Naučimo se občevanja s presveto Trojico, enim in troedinim Bogom: tri Božje osebe v enotnem bistvu, enotni ljubezni, enotnem učinkovitem posvečevanju.

Takoj po umivanju rok duhovnik prosi: Sprejmi, Sveta trojica, to daritev, ki ti jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa. Proti koncu maše je še ena molitev gorečega spoštovanja do enega in troedinega Boga: Placeat tibi, Sancta Trinitas, obsequium servitutis meae … Naj ti ugaja, Sveta Trojica, opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna.

Maša — poudarjam —, je delo Boga, Trojice, ne človeka. Duhovnik, ki mašuje, služi Gospodovim načrtom, mu posodi svoje telo in glas; a ne dela v lastnem imenu, ampak in persona et in nomine Christi, v Kristusovi osebi in v Kristusovem imenu.

Posledica ljubezni Sv. trojice do ljudi je, da zaradi navzočnosti Kristusa v evharistiji vzklijejo vse milosti za Cerkev in človeštvo. To je daritev, ki jo je napovedal Malahija: Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda je veliko moje ime med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. To je Kristusova daritev, darovana Očetu s sodelovanjem Svetega Duha: daritev neskončne vrednosti, ki ovekoveči v nas odrešenje, česar niso mogle doseči daritve v Stari zavezi.

Nato poslušamo besede iz Svetega pisma, berilo in evangelij, Tolažnikovo luč, ki nam govori s človeškimi glasovi, da bi naš razum spoznal in razmišljal, da bi se naša volja okrepila in dejanje izpolnilo. Ker smo eno samo ljudstvo, ki izpoveduje eno samo vero, en Credo; eno samo ljudstvo, "zbrano v edinosti Očeta, Sina in Svetega Duha."

Nato darovanje: kruh in vino, človeški pridelek. Ni veliko, a spremljamo ga z molitvijo: V duhu ponižnosti in s skesanim srcem naj bomo sprejeti pri tebi, Gospod, in takšna naj bo danes naša daritev pred teboj, da ti bo ugajala, Gospod Bog. Spet izbruhne spomin na našo bedo in želja, da bi vse, kar dajemo Gospodu, bilo brez madeža in prečiščeno: umil si bom roke, vzljubil sem lepoto tvoje hiše.

Trenutek pred lavabo smo prosili Svetega Duha, naj blagoslovi daritev, pripravljeno njegovemu svetemu imenu. Po umivanju se obrnemo k Sveti trojici — Suscipe, Sancta Trinitas — naj sprejme daritev v spomin Kristusovega življenja, trpljenja, vstajenja in vnebohoda, v čast Marije, vedno Device, v čast vseh svetnikov.

Naj bo daritev v korist odrešenju vseh ljudi — Orate, fratres, moli duhovnik —, daritev je moja in vaša, vse svete Cerkve. Molite, bratje, čeprav vas je malo; čeprav je resnično prisoten le en kristjan in čeprav bi bil mašnik čisto sam: vsaka maša je vesoljna daritev, v odrešenje vseh rodov in jezikov in narodov in ljudstev.

Vsi kristjani, v občestvu s svetniki, prejmejo mašne milosti, pa naj bodo pri maši tisoči ali pa mašniku pomaga le otrok, in še ta je morda raztresen. V vsakem primeru se zemlja in nebo združita in zapojeta z angeli: Sanctus, sanctus, sanctus …

Kličem in hvalim z angeli: ni mi težko, saj vem, da sem v njihovi družbi, ko mašujem. Molijo Sveto trojico. Tudi vem, da na neki način posreduje presveta Devica, ki je globoko povezana s presveto Trojico in je Kristusova Mati, del njegovega telesa in krvi: Mati Jezusa Kristusa, popolnega Boga in popolnega Človeka. Jezus Kristus, spočet v Devici Mariji brez posega moža, od Svetega Duha, nosi isto Materino kri. Ta kri se daruje pri odrešilni daritvi, na Kalvariji in pri sveti maši.

Vstopimo v canon z otroško zaupljivostjo, ki našega Očeta Boga imenuje dobri. Prosimo ga za Cerkev in za vse člane Cerkve: za papeža, za našo družino, za naše prijatelje in kolege. Katoličan pa zaradi svojega vesoljnega srca prosi za ves svet, saj v svoji navdušeni gorečnosti ne sme nikogar izključiti. V želji, da bo naša prošnja sprejeta, se spomnimo naše povezanosti s slavno vedno Devico Marijo in peščico oseb, ki so prve sledile Kristusu in umrle zanj.

Quam oblationem … Približuje se trenutek posvetitve. Pri maši je spet Kristus tisti, ki po duhovniku deluje: To je moje telo. To je kelih moje krvi. Jezus je z nami! Ljubezen narekuje brezmejno Božjo norost, ki se s transsubstanciacijo ponavlja. Naj bi danes, ko se bo ta trenutek spet ponovil, znali brez besed povedati Gospodu, da nas nič ne bo oddaljilo od njega, da nas njegova pripravljenost — nemočna —, da ostane v tako krhki podobi kruha in vina, po lastni odločitvi vklene: praesta meae menti de te vivere, et te illi semper dulce sapere, naj živim od tebe, milostno mi daj, in sladkost naj tvojo čutim vekomaj.

Prošnje si kar sledijo, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da prosimo: za svoje pokojne, za nas same. Tu pridejo na dan naše nezvestobe, naše bede. Velika je teža, a On jo hoče nositi zaradi nas in z nami. Canon se konča z novo prošnjo k presveti Trojici: per Ipsum, et cum Ipso, et in Ipso … po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, naši ljubezni, Tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha, vsa čast in slava na vse veke vekov.

Rad bi, da bi ob tem upoštevali svoje poslanstvo kot kristjani, da bi obrnili pogled k sveti evharistiji, k Jezusu, navzočemu med nami, ki nas je postavil za del samega sebe: vos estis corpus Christi et membra de membro, vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. Naš Bog se je odločil ostati v tabernaklju, da nas hrani, nas pobožanstvi, nam pomaga k uspehu pri našem delu in naših naporih. Jezus je istočasno sejalec, seme in sad setve: kruh večnega življenja.

Čudež svete evharistije, ki se stalno obnavlja, ima vse značilnosti Jezusovega delovanja. Popoln Bog in popoln Človek, Gospod neba in zemlje, se nam ponuja kot najbolj naravna in običajna prehrana. Skoraj dva tisoč let čaka na našo ljubezen. Dolga doba je to, pa spet ne toliko. Kjer je ljubezen, tam dnevi hitro minevajo. V spominu imam očarljivo pesem iz španske Galicije, eno izmed pesnitev Alfonza X. Modrega. V njej opeva legendarnega meniha, ki je v svoji preprostosti prosil sveto Marijo, da bi mogel pogledati v nebo, pa četudi le za trenutek. Njegovi želji je ugodila in dobri menih je stopil v raj. Ko se je vrnil, ni spoznal nobenega izmed sobratov. Molitev v raju, ki se je njemu zdela zelo kratka, je v resnici trajala tri stoletja. Srcu, ki ljubi, tristo let ni nič. Tako si jaz razlagam dva tisoč let Gospodovega čakanja v evharistiji. Čakanje Boga, ki ljubi človeštvo, ki nas išče, ki si nas želi take, kakršni smo — omejeni, egoisti, nestalni —, a sposobni odkriti Njegovo neskončno ljubezen in se Mu prepustiti v celoti.

Iz ljubezni in zato, da bi nas naučil ljubiti, je prišel Jezus na zemljo in ostal med nami v evharistiji. Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca. S temi besedami prične sveti Janez opis dogodkov na predvečer pashe, ko je Jezus — tako nam pravi sveti Pavel —, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin. " Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin."

Na današnji praznik kristjani v procesiji spremljajo Gospoda po mestih vsega sveta, po ulicah in trgih — tako kot v času Njegovega zemeljskega življenja —, skritega v hostiji, ko gre v korak s tistimi, ki ga želijo videti in kot po naključju srečuje tiste, ki ga ne iščejo. Jezus se tako ponovno pojavi sredi svojih. Kako reagiramo ob tem Učenikovem klicu?

Zunanji znaki ljubezni morajo izvirati iz srca in se nadaljevati s pričevanjem v krščanskem življenju. Če smo bili prenovljeni s prejemom Gospodovega telesa, moramo to dokazati z deli. Naj bodo naše misli polne miru, predajanja, služenja. Naj bodo naše besede prave, jasne, na mestu; naj znajo potolažiti in pomagati, predvsem pa naj znajo drugim prinašati Božjo luč. Naj bodo naša dejanja skladna, učinkovita, zadeta v polno: naj imajo bonus odor Christi, dobri Kristusov vonj, ker spominjajo na Njegov način vedenja in življenja.

Procesija sv. Rešnjega telesa prinaša Kristusa v vasi in mesta po svetu. Vendar ta navzočnost, ponavljam, ne sme biti enodnevna: hrup, ki se sliši in potem pozabi. Jezusov mimohod nas mora opomniti, da ga moramo odkriti v svojih vsakdanjih opravilih. Poleg slovesne procesije današnjega četrtka mora biti tudi vsakdanja procesija, tiha in skromna, v vsakodnevnem življenju vsakega kristjana, človeka med sebi enakimi, a radostnega, da je prejel vero in Božje poslanstvo, da se vede tako, da prenovi Gospodovo sporočilo na zemlji. Ne manjka nam napak, bede, grehov. Vendar je Bog z nami in moramo se mu dati na razpolago, da bo vedno razpoznaven med ljudmi.

Prosimo torej Gospoda, naj nam nakloni, da bomo evharistične duše, naj bo naš stik z Njim poln veselja, miru, prizadevanja za pravičnost. In tudi drugim bomo omogočili, da spoznajo Kristusa; pomagali Ga bomo postaviti na vrh vseh človeških dejavnosti. Izpolnila se bo Jezusova obljuba: In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.