Seznam točk

Vera v Kristusa, umrlega in vstalega, prisotna v vsakem trenutku življenja, je tista, ki razsvetljuje našo vest in nas nagovarja, naj sodelujemo z vsemi svojimi močmi pri reševanju nezgod in problemov človeške zgodovine. V tej zgodovini, ki se je začela s stvarjenjem sveta in se bo končala s koncem vekov, kristjan ni brezdomovinec. Je državljan človeške države, z dušo, polno hrepenenja po Bogu, čigar ljubezen začenja slutiti že v tem zemskem obdobju in ki ga priznava kot cilj, h kateremu smo poklicani vsi ljudje na zemlji.

Če vam moje osebno pričevanje kaj pomeni, lahko povem, da sem svoj duhovniški poklic, svojo dušnopastirsko službo vedno jemal kot nalogo, katere namen je seznaniti vsakega človeka s celoto zahtev njegovega življenja ter mu pomagati, da odkrije, kaj Bog konkretno pričakuje od njega, ne da bi to kakorkoli omejevalo sveto samostojnost in blagoslovljeno osebno odgovornost, ki sta značilni za krščansko zavest. Ta način dela in ta vir duha temeljita na spoštovanju presežnosti razodete resnice in na ljubezni do človeškega bitja. Lahko bi dodal, da temeljita tudi na gotovosti o nedoločenosti zgodovine, odprti številnim možnostim, ki jih Bog ni hotel zapreti.

Slediti Kristusu ne pomeni zateči se v tempelj, skomigniti z rameni ob razvoju družbe, ob uspehih ali zablodah ljudi in narodov. Ravno nasprotno, krščanska vera nam pomaga gledati na svet kot na Gospodovo stvaritev, torej nas nagovarja k občudovanju vsega plemenitega in lepega, k priznavanju dostojanstva vsakega človeka, narejenega po Božji podobi, in k občudovanju nadvse posebnega daru, svobode, zaradi katere smo gospodarji svojih dejanj in moremo — po nebeški milosti —, graditi svojo večno usodo.

Pomanjšali bi našo vero, jo zreducirali na raven zemeljske ideologije, če bi jo vihteli kot politično-versko zastavo in, v imenu kdove kakšne Božje oblasti, obsojali tiste, ki ne mislijo enako glede problemov, ki po naravi dopuščajo veliko različnih rešitev.

Kristus živi v kristjanu. Vera nam govori, da je človek v stanju milosti pobožanstven. Smo moški in ženske, ne angeli. Bitja iz mesa in krvi, s srcem in strastmi, z žalostjo in veseljem. Vendar pa je v vsakem človeku obilo božanskosti, ki na nekako že napoveduje slavno vstajenje. Toda Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.

Kristusovo življenje je naše življenje, glede na to, kar je na dan zadnje večerje obljubil svojim apostolom: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Zato mora kristjan živeti v skladu s Kristusovim življenjem in prevzeti Kristusova čustva, da bo lahko skupaj s svetim Pavlom vzkliknil: Non vivo ego, vivit vero in me Christus; ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni.

Poglejte: odrešenje, ki se je dovršilo, ko je Jezus umrl v sramoti in slavi križa, Judom v spotiko, poganom norost, se bo po Božji volji izvrševalo še naprej, dokler ne pride Gospodova ura. Človek ne more živeti v skladu z Jezusovim srcem in se hkrati ne čutiti poslanega kot On, peccatores salvos facere, reševat vse grešnike, v prepričanju, da moramo mi sami vsak dan bolj zaupati v Božje usmiljenje. Od tod ta silna želja, da bi bili soodrešeniki s Kristusom, da bi skupaj z Njim rešili vse duše, ker smo oziroma želimo biti ipse Christus, Jezus sam, in On je sam sebe dal v odkupnino za vse.

Pred seboj imamo pomembno nalogo. Ne smemo ostati pasivni, saj nam je Gospod izrecno naročil: trgujte, dokler ne pridem. Med tem, ko čakamo vrnitev Gospoda, ki bo ponovno zavladal svojemu kraljestvu, ne moremo stati križem rok. Širjenje Božjega kraljestva ni samo uradna naloga članov Cerkve, ki predstavljajo Kristusa, ker so od Njega prejeli sveto moč. Vos autem estis corpus Christi, tudi vi ste Kristusovo telo, nam pove apostol, z jasno zapovedjo, naj trgujemo do konca.

Še veliko dela nas čaka. Se mar v dvajsetih stoletjih ni naredilo nič? V dvajsetih stoletjih se je veliko delalo; vnema nekaterih ljudi, s katero podcenjujejo trud naših prednikov, se mi ne zdi ne objektivna ne poštena. V dvajsetih stoletjih je bilo opravljeno pomembno delo, in pogosto je bilo opravljeno zelo dobro. Ob drugih prilikah je prihajalo do zmot, do nazadovanja, kot je tudi danes kdaj opaziti umikanje, strah, boječnost, vendar hkrati ne manjka poguma in velikodušnosti. Toda človeška družina se nenehno obnavlja; v vsaki generaciji moramo ljudem pomagati odkriti veličino njihovega poslanstva Božjih otrok in doseči, da bodo zapoved ljubezni do Stvarnika in svojega bližnjega vzeli za svojo.

Kristjani velike zaklade milosti nosimo v lončenih posodah. Bog je svoje darove zaupal krhki in slabotni človeški svobodi in čeprav nam Božja moč zagotovo pomaga, naše poželenje, udobnost in ponos to včasih zavračajo in nas pehajo v greh. Že več kot četrt stoletja, ko v molitvi Vere izpovedujem svojo vero v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, pogosto dodam kljub težavam. Ko govorim o tej svoji navadi in me kdo vpraša, na kaj s tem mislim, mu odgovorim: na tvoje in svoje grehe.

Vse to drži, vendar nam kljub temu ne daje nikakršnega pooblastila, da bi Cerkev sodili na človeški način, brez teološke vere, in se osredotočali zgolj na večjo ali manjšo krepost določenih duhovnikov ali kristjanov. Takšno ravnanje bi bilo površno. V Cerkvi ni najpomembneje videti, kako se odzivamo ljudje, temveč videti to, kar dela Bog. Cerkev je ravno to: Kristus, navzoč med nami; Bog, ki se bliža človeštvu, da bi ga rešil, ki nas kliče s svojim razodetjem, ki nas posvečuje s svojo milostjo, ki nas nenehno podpira s svojo pomočjo, v malih in velikih bojih vsakdanjega življenja.

To nam lahko vzbudi nezaupanje v ljudi in pravzaprav je naša dolžnost, da samim sebi ne zaupamo in da svoje dneve kronamo z mea culpa, v globokem in iskrenem kesanju. Nimamo pa pravice dvomiti v Boga. Dvomiti v Cerkev, v njen božanski izvor, v rešilno moč njenih naukov in zakramentov pa pomeni dvomiti v Boga samega in ne verjeti popolnoma v resničen prihod Svetega Duha.

Sveti Janez Zlatousti piše: "Preden je bil Kristus križan, ni bilo sprave. In dokler ni bilo sprave, Sveti Duh ni bil poslan … Odsotnost Svetega Duha je bila znamenje Božje jeze. Ko zdaj vidiš, da je bil v polnosti poslan, ne dvomi v spravo. A če bi vprašali: Kje je zdaj Sveti Duh? O njegovi navzočnosti je bilo mogoče govoriti, ko so se dogajali čudeži, mrtvi vstajali in gobavi bili ozdravljeni. Kako pa naj zdaj vemo, da je zares navzoč? Ne skrbite. Pokazal vam bom, da je Sveti Duh tudi zdaj med nami …

Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli reči: Gospod, Jezus, kajti nihče ne more reči: Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu (1 Kor 12, 3). Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli z zaupanjem moliti. Pri molitvi dejansko pravimo: Oče naš, ki si v nebesih (Mt 6, 9). Če Svetega Duha ne bi bilo, Boga ne bi mogli klicati Oče. Kako to vemo? Apostol nas pouči: Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče (Gal 4, 6).

In ko boš klical Boga Očeta, se spomni, da je Duh nagnil tvojo dušo in ti položil v usta to molitev. Če Svetega Duha ne bi bilo, v Cerkvi ne bi bilo niti ene besede modrosti ali spoznanja, kajti zapisano je: enemu je po Duhu dana beseda modrosti (1 Kor 12, 8) … Če Sveti Duh ne bi bil navzoč, Cerkev ne bi obstajala. Ker pa Cerkev obstaja, je gotovo, da tudi Sveti Duh ne manjka."

Človeškim pomanjkljivostim in omejitvam navkljub vztrajam: Cerkev je znamenje in na neki način — ne v strogem smislu, kot je bilo bistvo sedmih zakramentov Nove zaveze dogmatično definirano — univerzalen zakrament Božje navzočnosti v svetu. Biti kristjan pomeni, da nas je Bog prerodil in poslal ljudem oznanjat rešitev. Če bi imeli močno in živo vero in bi pogumno pričevali o Kristusu, bi videli, kako se pred našimi očmi dogajajo čudeži kot v času apostolov.

Kajti tudi zdaj se vrača vid slepim, ki niso več mogli gledati v nebo in opazovati Božjih čudes; daje se svoboda šepavim in hromim, ki so jih vezale strasti in katerih srca niso več znala ljubiti; sluh se vrača gluhim, ki niso hoteli poznati Boga; dogaja se, da spregovorijo nemi, ki so imeli jezik ohromljen, ker niso hoteli priznati svojih porazov; da oživijo mrtvi, v katerih je greh uničil življenje. Še enkrat smo dokazali, da je Božja beseda živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in prav tako kot prvi kristjani z veseljem občudujemo moč in delovanje Svetega Duha v razumu in volji njegovih bitij.

Ko kristjan dela, kot je njegova dolžnost, se ne sme izmikati niti se norčevati iz zahtev, lastnih zemeljskim stvarem. Če bi izraz blagosloviti človeške dejavnosti pomenil izničiti ali prikriti njihovo dinamiko, ne bi hotel uporabiti teh besed. Osebno nisem nikoli menil, da bi morale vsakdanje dejavnosti ljudi kot kaki nepristni napisi izražati njihovo versko prepričanje. Zdi se mi namreč, čeprav spoštujem nasprotno mnenje, da smo tako v nevarnosti, da bi nevredno uporabili sveto ime svoje vere, poleg tega pa so včasih z oznako katolištva opravičevali celo dejanja in postopke, ki so bili vse prej kot pošteni.

Če je svet in vse na njem — razen greha —, dobro, ker je delo Boga, našega Gospoda, se mora kristjan v stalnem boju proti žalitvam Boga, pozitivnem boju ljubezni, posvečati vsemu zemeljskemu, z ramo ob rami s svojimi rojaki. Braniti mora vse vrednote, ki izhajajo iz osebnega dostojanstva.

Eno tako vrednoto pa bi moral vedno še posebej skrbno iskati: to je osebna svoboda. Samo če brani osebno svobodo drugih skupaj z ustrezno odgovornostjo, bo lahko s človeško in krščansko pravičnostjo na isti način branil tudi svojo. Ponavljam in neprestano bom ponavljal, da nam je Gospod zastonj dal veliko nadnaravno darilo, Božjo milost; drug čudovit človeški dar pa je osebna svoboda, ki zato, da se ne pokvari in sprevrže v razuzdanost, od nas zahteva doslednost in učinkovit trud, da svoje ravnanje uskladimo z Božjim zakonom, kajti kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda.

Kristusovo kraljestvo je kraljestvo svobode. Tu ni služabnikov, razen tistih, ki se vklenejo prostovoljno, iz ljubezni do Boga. Blagoslovljeno naj bo suženjstvo ljubezni, ki nas osvobaja! Brez svobode ne moremo odgovoriti na milost; brez svobode se ne moremo prostovoljno izročiti Gospodu z najbolj nadnaravnim razlogom: ker nam je tako všeč.

Nekateri od teh, ki me poslušate, me poznate že mnogo let. Lahko potrdite, da že vse življenje oznanjam osebno svobodo z osebno odgovornostjo. Iskal sem jo in jo iščem po vsej zemlji, kot je Diogen iskal človeka. In vsak dan jo bolj ljubim, ljubim jo nad vsemi zemeljskimi stvarmi. To je zaklad, ki ga nikdar ne bomo dovolj cenili.

Ko govorim o osebni svobodi, se s tem izgovorom ne spuščam v druge, morda pomembne probleme, ki pa ne zadevajo moje duhovniške službe. Vem, da mi ne pritiče govoriti o posvetnih in minljivih temah, ki sodijo v svetno in civilno sfero, o stvareh, ki jih je Gospod prepustil v svobodno in mirno razpravo ljudem. Vem tudi, da se morajo duhovnikova usta izogibati človeškemu strankarstvu in se odpreti le z namenom, da vodijo duše k Bogu, k Njegovemu rešilnemu duhovnemu nauku, k zakramentom, ki jih je postavil Jezus Kristus, k notranjemu življenju, po katerem se bližamo Bogu v zavesti, da smo njegovi otroci in tako bratje vseh ljudi brez izjeme.

Danes praznujemo praznik Kristusa Kralja. In ne bom ravnal v nasprotju s svojo duhovniško službo, če rečem, da se tisti, ki Kristusovo kraljestvo razume kot politični program, ni dovolj poglobil v nadnaravni pomen vere in lahko duše obteži z bremenom, ki ni od Kristusa, kajti njegov jarem je prijeten in njegovo breme je lahko. Resnično ljubímo vse ljudi in predvsem, ljubímo Kristusa! Tedaj bomo lahko le še v mirnem in pravičnem sožitju ljubili upravičeno svobodo drugih.