Seznam točk

Prek Apostolskih del, ki nam pripovedujejo o dogodkih na dan binkošti, ko se je Sveti Duh v obliki ognjenih jezikov spustil nad učence našega Gospoda, postajamo priče velikega razodetja Božje moči, s katerim je Cerkev začela svojo pot med narode. Zmaga, ki jo je Kristus — s svojo pokornostjo, z žrtvovanjem na križu in z vstajenjem —, dosegel nad grehom in smrtjo, se je tedaj razkrila v vsej svoji božanski jasnosti.

Učenci, ki so že bili priče slavi Vstalega, so zdaj v sebi izkusili moč Svetega Duha; njihov razum in njihovo srce sta se odprla novi luči. Prej so sledili Kristusu in z vero sprejeli njegove nauke, vendar jim ni vedno uspelo v celoti doumeti njihovega smisla. Moral je priti Duh resnice, da bi prek njega razumeli vse stvari. Vedeli so, da samo v Jezusu lahko najdejo besede večnega življenja, pripravljeni so mu bili slediti in dati življenje zanj, toda bili so šibki in ob uri preizkušnje so zbežali in ga pustili samega. Na binkoštni dan je vse to prešlo; Sveti Duh, ki je duh moči, jim je dal trdnost, gotovost, pogum. Beseda apostolov je glasno in navdušeno zazvenela po ulicah in trgih Jeruzalema.

Moški in ženske iz zelo različnih dežel, ki v tistem času bivajo v mestu, začudeni poslušajo. Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci — vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela. Zaradi teh čudežev, ki se godijo pred njihovimi očmi, svojo pozornost usmerijo v oznanjevanje apostolov. Isti Sveti Duh, ki je deloval v Gospodovih učencih, se dotakne tudi njihovih src in jih popelje k veri.

Sveti Luka pripoveduje, da so, potem ko je sveti Peter spregovoril in oznanil Kristusovo vstajenje, mnogi navzoči stopili k njemu in spraševali: Bratje, kaj naj storimo? Apostol jim je odgovoril: Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Sveto pismo še pove, da se je tistega dne Cerkvi pridružilo približno tri tisoč ljudi.

Slovesni prihod Duha na binkošti ni bil zgolj osamljen dogodek. V Apostolskih delih skoraj ni strani, ki ne bi govorila o Njem in o delovanju, s katerim vodi, usmerja ter spodbuja življenje in dela prvotne krščanske skupnosti; On je tisti, ki navdihuje oznanjevanje svetega Petra, ki učence potrjuje v veri, ki s svojo navzočnostjo potrdi klic, namenjen poganom, ki Savla in Barnaba pošlje v oddaljene dežele, da bi Jezusovim naukom odprla nove poti. Skratka, njegova navzočnost in delovanje obvladujeta prav vse.

Ta globoka resničnost, ki nam jo posreduje biblično besedilo, ni spomin iz preteklosti, iz zlate dobe Cerkve, ki je postala zgodovina. Kljub bedi in grehom vsakega od nas je to tudi resničnost današnje Cerkve in Cerkve vseh časov. Jaz pa bom prosil Očeta, je Gospod oznanil svojim učencem, in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Jezus je držal obljubo: vstal je, šel v nebesa in v edinosti z večnim Očetom nam pošilja Svetega Duha, da nas posvečuje in nam daje življenje.

Božja moč in oblast razsvetljujeta obličje zemlje. Sveti Duh še naprej pomaga Kristusovi Cerkvi, da bi bila ta vedno in povsod znamenje, povzdignjeno pred narodi, ki človeštvu oznanja Božjo naklonjenost in ljubezen. Naj bodo naše omejitve še tako velike, lahko ljudje z zaupanjem zremo v nebesa in čutimo polnost veselja: Bog nas ima rad in nas osvobaja naših grehov. Navzočnost in delovanje Svetega Duha v Cerkvi je poroštvo in predujem večne sreče, tistega veselja in tistega miru, ki nam ga podarja Gospod.

Kot oni prvi, ki so se približali svetemu Petru na binkoštni dan, smo bili tudi mi krščeni. Pri krstu je naš Oče Bog prevzel v posest naše življenje, ga pridružil Kristusovemu in nam poslal Svetega Duha. Sveto pismo pravi, da nas je Gospod rešil s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo.

Izkušnja naše šibkosti in napak, slab zgled, ki ga lahko da žalosten pogled na majhnost ali celo nizkotnost nekaterih, ki se imenujejo kristjani, navidezen polom ali nejasnost nekaterih apostolskih dejanj, vse to — dokaz resničnosti človeškega greha in omejenosti —, pa lahko kljub temu predstavlja preizkušnjo za našo vero in povzroči, da se nam začnejo vsiljevati skušnjave in dvom: kje sta Božja moč in oblast? V takem trenutku se moramo odzvati, na kar najčistejši in najodločnejši način živeti upanje ter tako poskrbeti, da bo naša zvestoba kar se da trdna.

Non est abbreviata manus Domini, Gospodova roka se ni skrajšala; Božja moč ni danes nič manjša kot v preteklih obdobjih in Njegova ljubezen do ljudi nič manj resnična. Naša vera nas uči, da celotno stvarstvo, gibanje zemlje in zvezd, pravilno vedenje živih bitij in vse, kar je pozitivnega v sosledju zgodovine, da skratka vse prihaja od Boga in se k Bogu usmerja.

Vendar delovanja Svetega Duha ne opazimo vedno, ker nam Bog ne da spoznati svojih načrtov in ker človekov greh kali in zastira Božje darove. Toda vera nas spominja, da je Gospod ves čas na delu; On je tisti, ki nas je ustvaril in ohranja naše bivanje, tisti, ki s svojo milostjo vodi celotno stvarstvo v svobodo slave Božjih otrok.

Zato je krščansko izročilo odnos, ki ga moramo imeti do Svetega Duha, povzelo z eno samo besedo: poslušnost. Biti moramo dojemljivi za vse, kar Božji Duh spodbuja v naši okolici in v nas samih: za karizme, ki ji deli, za gibanja in ustanove, ki jih spodbuja, za nagnjenja in odločitve, ki jih poraja v naših srcih. Sveti Duh uresničuje Božja dela v svetu; kot pravi liturgična pesem, vsem deli darove, je srcem luč in dušam gost, v trudu mir in v žalosti tolažba. Brez njegove pomoči v človeku ni nedolžnosti in lepote, saj je On tisti, ki umiva madeže, ozdravlja rane, greje, kar je mrzlo, in vodi vse, ki so zašli; tisti, ki vodi ljudi v zavetje rešitve in večne sreče.

Toda naša vera v Svetega Duha mora biti polna in popolna. To ni neko nedoločeno prepričanje o njegovi navzočnosti v svetu, temveč hvaležno sprejetje znamenj in resničnosti, na katere je želel navezati svojo moč. Ko pride Duh resnice — je oznanil Jezus —, bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Sveti Duh je Duh, ki ga je poslal Jezus, da bi v nas izvršil posvečenje, ki nam ga je On zaslužil na zemlji.

Zato ni mogoča vera v Svetega Duha, če ni vere v Kristusa, v Kristusov nauk, v Kristusove zakramente, v Kristusovo Cerkev. Ni v skladu s krščansko vero in ne veruje zares v Svetega Duha tisti, ki ne ljubi Cerkve, ki ji ne zaupa, ki se veseli samo tega, da lahko kaže na pomanjkljivosti in omejitve njenih predstavnikov, ki jo sodi od zunaj in se ne more čutiti njenega otroka. Razmišljam o tem, kako silno pomembno in plodno je delovanje Božjega Tolažnika, medtem ko duhovnik med mašo na naših oltarjih obnavlja daritev na Kalvariji.

Živeti po Svetem Duhu pomeni živeti iz vere, upanja, ljubezni; pustiti, da se nas Bog polasti in v temelju spremeni naša srca ter jih naredi po svoji meri. Zrelega, globokega in odločnega krščanskega življenja ni mogoče improvizirati, saj gre za sad rasti Božje milosti v nas. V Apostolskih delih je položaj prve krščanske skupnosti opisan s kratkim, a pomenljivim stavkom: bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Tako so živeli ti prvi učenci in tako moramo živeti mi. Meditacija nauka krščanske vere, dokler ga ne osvojimo, srečevanje s Kristusom v evharistiji, oseben pogovor — molitev brez anonimnosti —, iz obličja v obličje z Bogom, vse to mora sestavljati končno bistvo našega ravnanja. Če tega ni, bomo morda vseeno učeno razmišljali, bolj ali manj aktivno delovali in izražali pobožnost. Ne bo pa pristnega krščanskega življenja, ker bo manjkalo zlitje s Kristusom, resnično in živo sodelovanje pri Božjem delu odrešenja.

To je nauk, ki velja za vsakega kristjana, ker smo vsi enako poklicani k svetosti. Ni kristjanov druge kategorije, ki bi se morali ravnati samo po skrčeni različici evangelija. Vsi smo prejeli isti krst in čeprav so karizme in človeške okoliščine lahko zelo različne, je vendar en sam Duh, ki deli duhovne darove, ena sama vera, eno samo upanje, ena sama ljubezen.

Zato lahko apostolovo vprašanje: mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? obrnemo nase in ga razumemo kot povabilo k bolj osebnemu in neposrednemu odnosu z Bogom. Žal je Tolažnik za nekatere kristjane veliki neznanec, ime, ki ga sicer izrekajo, vendar ni Nekdo — ena izmed treh oseb edinega Boga —, s komer bi govorili in iz kogar živeli.

Potrebno je, nasprotno, da imamo z njim stalen preprost in zaupen odnos, kot nas prek liturgije uči Cerkev. Tako bomo bolje spoznali svojega Gospoda in se hkrati bolj polno zavedali, kako neizmeren dar je imenovati se kristjan. Opazili bomo vso veličino in vso resnico tega pobožanstvenja, tega sodelovanja pri Božjem življenju, o katerem sem že prej govoril.

Kajti "Sveti Duh ni umetnik, ki riše v nas Božjo snov, kot bi ji bil sam tuj, ne vodi nas na ta način k podobnosti z Bogom. On sam, ki je Bog in iz Boga izhaja, se vtisne v naša srca kot pečat v vosek ter tako, s posredovanjem samega sebe in s podobnostjo, po lepoti Božjega vzora obnovi naravo in človeku povrne Božjo podobo."