Seznam točk

Pogled na svet in na Božje ljudstvo v tem mesecu maju, ki se začenja, nas spodbuja k premišljevanju o veličini marijanske pobožnosti, ki jo razkrivajo toliki običaji, stari in novi, a vsi v istem duhu ljubezni.

Veseli me, da je pobožnost do Marije vedno živa in da v krščanskih dušah vzbuja nadnaraven vzgib, da ravnamo kot domestici Dei, kot člani Božje družine.

Ko v teh dneh vidite toliko kristjanov, ki na nešteto različnih načinov izkazujejo svojo ljubezen sveti Devici Mariji, se gotovo tudi vi čutite bližje Cerkvi in bolj bratje vsem tem svojim bratom. To je kot družinsko srečanje, ko se starejši otroci, ki jih je življenje ločilo, ob kaki posebni priložnosti spet zberejo ob svoji materi. Čeprav so se kdaj prepirali in grdo ravnali drug z drugim, pa na ta dan tega ne počno; na ta dan se čutijo povezani in se vsi prepoznajo v skupni ljubezni.

Marija neprestano izgrajuje Cerkev, jo povezuje in ohranja trdno. Težko je živeti pristno pobožnost do Device in se ne čutiti bolj povezanega z drugimi člani mističnega Telesa in tudi z njegovo vidno glavo, ki je papež. Zato rad ponavljam: omnes cum Petro ad Iesum per Mariam! Vsi s Petrom k Jezusu po Mariji! In ko spoznamo, da smo del Cerkve in povabljeni, da se čutimo brate v veri, z večjo globino odkrijemo bratstvo, ki nas druži z vsem človeštvom; kajti Cerkev je bila po Kristusu poslana vsem ljudem in vsem narodom.

To, o čemer sem ravnokar govoril, smo izkusili že vsi, saj so se nam ob več priložnostih pokazali nadnaravni učinki iskrene pobožnosti do Marije. Vsak od vas bi lahko tu povedal več stvari. Tako tudi jaz. Trenutno imam v spominu romanje v Marijino svetišče na kastiljski zemlji, Sonsoles, ki sem ga opravil leta 1935.

Ni bilo tipično romanje, kot si ga navadno predstavljamo. Ni bilo množično in hrupno, šli smo samo trije. Spoštujem in cenim te druge javne izkaze pobožnosti, toda sam raje skušam Mariji darovati isto ljubezen in isto navdušenje z osebnimi obiski ali v manjših skupinah z nadihom intimnosti.

Na tistem romanju v Sonsoles sem spoznal izvor tega zavetništva Device. Bila je nepomembna pozornost, a vendar izraz otroštva tamkajšnjih domačinov. Podoba naše Gospe, ki jo tam častijo, je bila v obdobju bojev med kristjani in muslimani v Španiji nekaj časa skrita. Po nekaj letih so kip našli pastirji, ki so, kot pravi izročilo, ob pogledu nanj vzkliknili: Kako čudovite oči! Son soles! — So (kot) sonca! (op. prev.)

Odlomki Svetega pisma, ki govorijo o naši Gospe, prikazujejo ravno to, kako Jezusova Mati spremlja svojega Sina korak za korakom, se pridružuje njegovemu odrešenjskemu poslanstvu, se veseli in žalosti z Njim, ljubi tiste, ki jih ljubi Jezus, in se z materinsko skrbjo posveča vsem, ki so ob njej.

Pomislimo, na primer, na zgodbo o svatbi v Kani. Med številnimi povabljenci na eni teh hrupnih kmečkih porok, ki so se jih udeleževali ljudje iz različnih krajev, Marija opazi, da je zmanjkalo vina. Opazila je samo Ona in to takoj. Kako domači se nam zdijo prizori iz Kristusovega življenja! Kajti Božja veličina je povezana z običajnim, z vsakdanjim. Značilno za žensko in pozorno gospodinjo je, da opazi malomarnost in se posveča tem malim opravkom, ki delajo človeško življenje prijetnejše; tako je ravnala tudi Marija.

Pozorni bodite tudi na to, da nam o tem prizoru v Kani pripoveduje prav Janez; je edini izmed evangelistov, ki je uvrstil to dejanje materinske skrbi. Sveti Janez nas želi spomniti, da je bila Marija prisotna ob začetku Gospodovega javnega delovanja. To dokazuje, da se je znal poglobiti v pomen te Marijine prisotnosti. Jezus je vedel, komu je zaupal svojo Mater: učencu, ki jo je ljubil, ki se jo je naučil ljubiti kot lastno mater in jo je mogel razumeti.

Pomislimo zdaj na dneve, ki so sledili vnebohodu, v pričakovanju binkošti. Učenci, polni vere zaradi zmage vstalega Kristusa in hrepenenja zaradi obljube Svetega Duha, se želijo čutiti povezane in najdemo jih cum Maria matre Iesu, z Marijo, Jezusovo materjo. Molitev učencev spremlja Marijino molitev; to je molitev enotne družine.

Tokrat nam podatek posreduje sveti Luka, evangelist, ki je najbolj obširno opisal Jezusovo otroštvo. Zdi se, kot bi nam želel pokazati, da je bila Marija, podobno kot je imela bistveno vlogo pri utelešenju Besede, prisotna tudi na začetku Cerkve, ki je Kristusovo telo.

Od prvega trenutka življenja Cerkve so se vsi kristjani, ki so iskali Božjo ljubezen, ljubezen, ki se nam razkriva in postane meso v Jezusu Kristusu, srečali z Marijo in na zelo različne načine izkusili njeno materinsko skrb. Presveta Devica se zares lahko imenuje mati vseh kristjanov. Sveti Avguštin je to jasno povedal: "Sodelovala je s svojo ljubeznijo, da bi se v Cerkvi rodili verniki, člani tiste glave, katere mati je po telesu resnično bila."

Tako ni čudno, da je eno najstarejših pričevanj o pobožnosti do Marije prav molitev, polna zaupanja. Govorim o spevu, ki je bil zložen že pred stoletji, a ga ponavljamo še dandanes: "Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica."

Ne moremo se obnašati do Marije kot otroci in obenem misliti samo nase, na svoje probleme. Ne moremo biti blizu Božji Materi in imeti sebične osebne težave. Marija vodi k Jezusu, Jezus pa je primogenitus in multis fratribus, prvorojenec med mnogimi brati. Spoznati Jezusa zatorej pomeni ugotoviti, da je smisel našega življenja edino v tem, da se predamo služenju drugim. Kristjan ne more ostati samo pri osebnih problemih, saj mora živeti pred očmi vesoljne Cerkve in misliti na zveličanje vseh duš.

Tako celo tisti vidiki, ki bi jih lahko imeli za najbolj zasebne in intimne — kot je skrb za lastno notranjo rast —, v resnici niso osebni, kajti posvečevanje in apostolat skupaj tvorita eno samo stvar. Zato se moramo truditi za svoje notranje življenje in razvijati krščanske kreposti z mislijo na korist celotne Cerkve, saj ne bi mogli delati dobrega in pričevati za Kristusa, če v nas ne bi bilo iskrenega prizadevanja, da evangeljske nauke prenesemo v resnično življenje.

Naše molitve bodo prepojene s tem duhom tudi ko se bodo začele z navidez osebnimi motivi in nameni, in bodo vedno stekle po poteh služenja drugim. Če pa hodimo z roko v roki s presveto Devico, se bomo z njeno pomočjo čutili brate vseh ljudi, saj smo vsi otroci Boga, ki mu je Ona Hči, Nevesta in Mati.

Težave naših bližnjih morajo biti naše težave. Globoko v duši moramo čutiti krščansko bratstvo, po katerem nam za nikogar ni vseeno. Marija, Mati, ki je Jezusa vzgajala, učila in spremljala na njegovi zemeljski poti in ki je zdaj ob Njem v nebesih, nam bo pomagala spoznati Jezusa, ki hodi ob nas in se nam kaže v potrebah naših človeških bratov.

Ne mislite pa samo nase; razširite svoje srce, dokler ne zajamete celotnega človeštva. Najprej pomislite na ljudi, ki vas obdajajo — starše, prijatelje, sodelavce —, in poglejte, kako bi jim lahko pomagali globlje čutiti prijateljstvo z Gospodom. Če so to pošteni ljudje, ki so zmožni biti Bogu blizu, jih še posebej priporočite naši Gospe. Prosite pa tudi za vse duše, ki jih ne poznate, saj se vsi ljudje nahajamo na isti ladji.

Bodite zvesti in velikodušni! Smo del enega samega telesa, Kristusovega mističnega Telesa, svete Cerkve, kamor so poklicani mnogi, ki s čistostjo iščejo resnico. Zato smo strogo zavezani, da drugim razkrivamo pomen in globino Kristusove ljubezni. Kristjan ne more biti sebičen; če bi bil, bi izdal svojo poklicanost. Ni od Kristusa odnos tistih, ki se zadovoljijo, če svojo dušo ohranijo v miru — lažen je ta mir —, ne da bi mislili na dobro drugih. Če verjamemo v pristen smisel človeškega življenja, ki se nam je razkril po veri, ne moremo ostati mirni v prepričanju, da smo sami dobri, če si na praktičen in stvaren način ne prizadevamo, da se tudi drugi približajo Bogu.

Obstaja resnična ovira za apostolat: lažno spoštovanje in strah pred duhovnimi temami, ker si mislimo, da tak pogovor v določeno okolje ne sodi, saj bi se lahko dotaknil občutljivih točk in koga prizadel. Kolikokrat je takšno mišljenje le krinka za egoizem! Ne gre za to, da bi koga ranili, nasprotno: gre za služenje. Čeprav smo sami nevredni, nas Božja milost spreminja v orodje, da bi bili drugim koristni in jim sporočili veselo novico, da Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.

Je dopustno, da se na tak način vmešavamo v življenje drugih? Nujno je. Kristus je vstopil v naše življenje, ne da bi nas prosil za dovoljenje. Tako je naredil tudi s prvimi učenci: Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Vsakdo ima svobodo, lažno svobodo, da reče ne Bogu, kot tisti mladenič z velikim bogastvom, o katerem govori sveti Luka. Toda Gospod in mi, ki sledimo Njegovim besedam pojdite in oznanite, imamo pravico in dolžnost, da govorimo o Bogu, o tej pomembni človeški temi, kajti želja po Bogu klije v največjih globinah vsakega človeškega srca.

Sveta Marija, Regina apostolorum, kraljica vseh, ki si želijo širiti ljubezen tvojega Sina; ti, ki poznaš vse naše stiske, prosi odpuščanja za naše življenje, za tisto, kar bi v nas lahko bil ogenj, pa je samo pepel, za luč, ki ne razsvetljuje več, za sol, ki je postala neslana. Božja Mati, vsemogočna prosilka, pridobi nam z odpuščanjem tudi moč, da bomo resnično živeli iz upanja in ljubezni ter drugim prinašali vero v Kristusa.