Rad bi, da bi ob tem upoštevali svoje poslanstvo kot kristjani, da bi obrnili pogled k sveti evharistiji, k Jezusu, navzočemu med nami, ki nas je postavil za del samega sebe: vos estis corpus Christi et membra de membro, vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. Naš Bog se je odločil ostati v tabernaklju, da nas hrani, nas pobožanstvi, nam pomaga k uspehu pri našem delu in naših naporih. Jezus je istočasno sejalec, seme in sad setve: kruh večnega življenja.

Čudež svete evharistije, ki se stalno obnavlja, ima vse značilnosti Jezusovega delovanja. Popoln Bog in popoln Človek, Gospod neba in zemlje, se nam ponuja kot najbolj naravna in običajna prehrana. Skoraj dva tisoč let čaka na našo ljubezen. Dolga doba je to, pa spet ne toliko. Kjer je ljubezen, tam dnevi hitro minevajo. V spominu imam očarljivo pesem iz španske Galicije, eno izmed pesnitev Alfonza X. Modrega. V njej opeva legendarnega meniha, ki je v svoji preprostosti prosil sveto Marijo, da bi mogel pogledati v nebo, pa četudi le za trenutek. Njegovi želji je ugodila in dobri menih je stopil v raj. Ko se je vrnil, ni spoznal nobenega izmed sobratov. Molitev v raju, ki se je njemu zdela zelo kratka, je v resnici trajala tri stoletja. Srcu, ki ljubi, tristo let ni nič. Tako si jaz razlagam dva tisoč let Gospodovega čakanja v evharistiji. Čakanje Boga, ki ljubi človeštvo, ki nas išče, ki si nas želi take, kakršni smo — omejeni, egoisti, nestalni —, a sposobni odkriti Njegovo neskončno ljubezen in se Mu prepustiti v celoti.

Iz ljubezni in zato, da bi nas naučil ljubiti, je prišel Jezus na zemljo in ostal med nami v evharistiji. Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca. S temi besedami prične sveti Janez opis dogodkov na predvečer pashe, ko je Jezus — tako nam pravi sveti Pavel —, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin. " Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin."