Seznam točk

Marijino Božje materinstvo je vir vseh popolnosti in privilegijev, ki jo krasijo. Zaradi tega naziva je bila spočeta brezmadežna in je polna milosti, je vedno devica, z dušo in s telesom je bila vzeta v nebesa, bila je kronana za Kraljico vsega stvarstva, nad angeli in svetniki. Več kot Ona je samo Bog. “Presveta Devica Marija, ker je Božja Mati, ima na neki način neskončno dostojanstvo, od neskončnega dobrega, ki je Bog.” Ni nevarnosti, da bi pretiravali. Nikdar se ne bomo dovolj poglobili v to neizrekljivo skrivnost; nikdar ne bomo mogli biti zadosti hvaležni naši Materi za to domačnost s presveto Trojico, ki nam jo je dala.

Bili smo grešniki in sovražniki Boga. Odrešenje nas ne samo osvobodi greha in spravi z Gospodom; spreminja nas v otroke, izroči nam Mater, isto Mater, ki je rodila Besedo glede na človeškost. Je mogoče še večje razdajanje, večji presežek ljubezni? Bog nas je želel odrešiti, razpolagal je z mnogimi načini za izvršitev njegove presvete volje po njegovi neskončni modrosti. Izbral je način, ki razprši vse možne dvome o našem odrešenju in poveličanju. “Tako kot se prvi Adam ni rodil iz moža in žene, temveč je bil oblikovan iz prahu zemlje, tako je tudi poslednji Adam, ki naj bi ozdravil rano prvega, prevzel telo, oblikovano v naročju Device Marije, da bi bil glede na meso enak mesu tistih, ki so grešili.”

Toda sedaj, ob pohujšanju daritve na križu, je sveta Marija navzoča, ko žalostna posluša, kako so ga tisti, ki so hodili mimo, sramotili, zmajevali z glavo in govorili: Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh zgradiš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa. Naša Gospa sliši besede svojega Sina in se zedini z njegovim trpljenjem: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kaj lahko stori ona? Zlije se z zveličavno ljubeznijo svojega Sina, izroči Očetu ogromno bolečino — kot oster meč — ki je presunila njeno čisto srce.

Jezus znova občuti tolažbo ob tej tihi in ljubeči prisotnosti njegove Matere. Marija ne kriči in ne teka od enega konca do drugega. Stabat, stoji ob Sinu. Takrat jo Jezus pogleda in nato svoj pogled nameni Janezu. Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! V Janezu Kristus svoji Materi zaupa vse ljudi in še zlasti svoje učence: njih, ki bodo verovali vanj.

Felix culpa, poje Cerkev, srečna krivda, ker je imela takšnega in tako velikega Odrešenika. Srečna krivda, lahko še dodamo, ki nam je zaslužila to, da smo za Mater prejeli sveto Marijo. Zdaj smo že na varnem, nič več nas ne sme skrbeti; kajti naša Gospa, okronana za Kraljico nebes in zemlje, je proseča vsemogočnost pred Bogom. Jezus ne more ničesar odreči Mariji, niti nam, otrokom iste Matere.

Morda bo kdo izmed vas pomislil, da nam običajni dan, vsakodnevno hitenje sem in tja ni ravno v pomoč pri tem, da bi srce ohranjali v tako čistem bitju, kot je Devica Marija. Jaz bi vas povabil, da o tem nekoliko premislite. Kaj je tisto, kar vedno, tudi brez posebne pozornosti, iščemo v vsem, kar počnemo? Kadar nas žene ljubezen do Boga in delamo s pravilnim namenom, iščemo to, kar je dobro, čisto, kar prinaša mir naši vesti in srečo naši duši. Ampak delamo tudi napake? Drži, toda ravno priznanje teh zmot pomeni še jasneje odkriti, da je naš cilj to: ne začasna, temveč globoka, vedra, človeška in nadnaravna sreča.

Obstaja eno bitje, ki je to srečo doseglo na tem svetu, ker je božja mojstrovina: naša presveta Mati, Marija. Ona živi in nas varuje; s telesom in dušo se nahaja ob Očetu in Sinu in ob Svetem Duhu. To je ista oseba, ki se je rodila v Palestini, ki se je kot deklica izročila Gospodu, ki je prejela oznanjenje nadangela Gabriela, ki je rodila našega Zveličarja, ki je stala ob vznožju križa.

V njej se uresničujejo vsi ideali; vendar ne smemo sklepati, da je zaradi svoje vzvišenosti in veličine za nas nekako oddaljena in nedostopna. Ona je milosti polna, vsota vseh popolnosti; pa tudi Mati. S svojo močjo pri Bogu nam bo pridobila, kar jo prosimo; kot Mati nam to želi podeliti. In ker je Mati, pozna in razume naše šibkosti, spodbuja, opravičuje, lajša nam pot, vselej ima pripravljeno pomoč, tudi ko se zdi, da ni nič več mogoče storiti.