Seznam točk

Ego quasi vitis fructificavi …Jaz sem kakor vinska trta pognala ljubkost, moje cvetje daje sijajne in bogate sadove. Tako smo prebrali v berilu. Naj bo v naših srcih in v srcih vseh kristjanov obilna ta prijetna milina, ki je pobožnost do naše Matere, in naj nas vodi do najpopolnejšega zaupanja vanjo, ki vselej bedi nad nami.

Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu, mati spoznanja in svetega upanja. Na to nas danes spominja sveta Marija. Na učno uro o lepi ljubezni, o čistem življenju, o čutečem in zavzetem srcu, da bi se naučili biti zvesti v službi Cerkvi. To ni kakršnakoli ljubezen: je Ljubezen. Tukaj ni prevar, niti preračunljivosti, niti pozabe. Lepa ljubezen zato, ker je njen začetek in konec v trikrat svetem Bogu, ki je vsa Lepota in vsa Dobrota in vsa Veličina.

Slišimo pa tudi govoriti o strahu. Ne predstavljam si drugega strahu kot strah zaradi oddaljitve od Ljubezni. Bog naš Gospod namreč noče, da smo strahopetni, bojazljivi ali neodločno predani Njemu. Potrebuje našo drznost, pogum, rahločutnost. Strah, o katerem nam govori svetopisemsko besedilo, nam prikliče v spomin ono drugo tožbo iz Pisma: Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša; iskala sem ga, pa ga nisem našla.

To se lahko zgodi, če človek ni do konca razumel, kaj pomeni ljubiti Boga. Tedaj srce dopusti, da ga pritegnejo stvari, ki ne vodijo h Gospodu. Posledica tega je, da ga izgubimo izpred oči. Drugič je morda Gospod tisti, ki se skrije: On ve zakaj. Takrat nas spodbuja, da bi ga iskali bolj goreče, in ko ga najdemo, radostni vzkliknemo: Prijela sem ga in ga nisem spustila.

V meni je vsa milost nauka in resnice, vse upanje življenja in kreposti. S kolikšno modrostjo polaga Cerkev te besede na ustnice naše Matere, da jih kristjani ne bi pozabili! Ona je gotovost, Ljubezen, ki nas nikdar ne zapusti, nenehno odprto zatočišče, roka, ki vedno boža in tolaži.

Eden izmed starodavnih cerkvenih očetov piše, da se moramo truditi, da v našem umu in spominu ohranimo urejen povzetek življenja Božje Matere. Gotovo ste mnogokrat listali po kakšnem priročniku medicine, matematike ali drugih področij. Tam je opisana takojšnja pomoč za primer, če bi bila nujno potrebna, ukrepi, ki se jih je treba držati z namenom, v teh znanostih ne bi zašli.

Otroci, zlasti ko so še majhni, so nagnjeni k temu, da se sprašujejo, kaj naj bi zanje storili njihovi starši, pozabljajo pa na svoje obveznosti kot otroci. Po navadi smo otroci precej koristoljubni, četudi takšno obnašanje — to smo že omenili — mater ne moti kaj dosti, saj imajo v svojem srcu dovolj najboljše ljubezni: ljubezni, ki se razdaja, brez da bi pričakovala karkoli v povračilo.

Takšna je tudi sveta Marija. Toda danes, na praznik njenega Božjega materinstva, se moramo potruditi in biti bolj pozorni. Če ugotovimo, da nismo bili dovolj rahločutni do te dobre Matere, nas mora to boleti. Vprašam vas — in sprašujem tudi sebe — kako jo častimo? Vrnimo se spet k izkušnji vsakega dne, k odnosu do naših mater na zemlji. Kaj je tisto, česar si bolj kot vse drugo želijo od svojih otrok, ki so meso iz njihovega mesa in kri iz njihove krvi? Njihova največja želja je, da bi bili blizu. Ko otroci odrastejo in ni več mogoče, da bi ostali ob njih, nestrpno pričakujejo njihove novice, ganjene so ob vsem, kar se jim pripeti: od najmanjše bolezni do pomembnejših dogodkov.