Seznam točk

Dovolite mi, da vam vedno znova zaznamujem pot, za katero Bog pričakuje, da jo bo prehodil vsak od nas, kadar nas kliče, naj mu služimo sredi sveta, da bi posvečevali in se posvečevali preko običajnih opravil. Z velikanskim čutom za zdravo pamet in obenem navdan z vero je sveti Pavel učil, da je v Mojzesovi postavi pisano: ne zavezuj gobca volu, kadar vŕši žito. In sprašuje se: Mar Boga skrbi za vole? Ali ne pravi tega predvsem zaradi nas? Kajti zaradinas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki vŕši, v upanju, da ima delež.

Krščansko življenje nikoli ni bilo omejeno na moreč splet obveznosti, ki dušo podvrže zagrenjeni napetosti, temveč se okoliščinam vsakega posameznika prilega tako kakor roki rokavica. Hkrati zahteva, da ne bi ob opravljanju naših običajnih opravil, velikih in majhnih, ob molitvi in mrtvičenju, nikoli izgubili nadnaravnega gledišča. Pomislite na to, da Bog strastno ljubi svoja ustvarjena bitja; kako naj dela osel, če mu ne dajo jesti, če nima na voljo nekaj časa, da si opomore, ali pa če se zaradi pretiranih udarcev zrahlja njegova čvrstost? Tvoje telo je kakor osliček — in osliček je bil v Jeruzalemu prestol Boga — ki te na svojem hrbtu nosi po božjih stezah na zemlji: potrebno ga je obvladovati, da ne bi zašel stran od božjih poti, ter ga spodbujati, da bo njegov drnec tako vesel in živahen, kot lahko pričakujemo od mladega oslička.

Ljubezen do bližnjega, ki je kakor velikodušno prekipevanje pravičnosti, najprej zahteva izpolnjevanje dolžnosti: začne se s tem, kar je stvar pravičnosti; nadaljuje se s tistim, kar je že bolj stvar enakosti … Toda če hočemo ljubiti, je potrebno veliko tenkočutnosti, veliko obzirnosti, veliko spoštovanja, veliko prijaznosti: skratka, slediti je treba tistemu apostolovemu nasvetu: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Takrat bomo zares v polnosti živeli ljubezen do bližnjega, zares uresničevali Jezusovo zapoved.

Zame je najjasnejši zgled za združitev pravičnosti in ljubezni v praksi ravnanje mater: vse svoje otroke ljubijo z isto toplino in prav ta ljubezen jih spodbuja, da z vsakim ravnajo drugače, z neenako pravičnostjo, kajti vsak otrok je drugačen od drugih. Enako je s soljudmi, kjer ljubezen izpopolnjuje in dopolnjuje pravičnost, ker nas vodi, da z različnimi ljudmi ravnamo na različne načine, tako da se prilagodimo na njihove konkretne okoliščine, z namenom, da bi tistemu, ki je žalosten, prinesli veselje, znanje tistemu, ki ni izobražen, toplino tistemu, ki se čuti osamljenega … Pravičnost zahteva, da je treba vsakomur dati, kar mu pripada, kar pa ni isto kot dati vsem enako. Utopični egalitarizem je izvir največjih krivic.

Da bi vedno ravnali tako kot te dobre matere, je treba pozabiti nase in si ne želeti drugega gospostva kakor le služenje drugim, tako kot Jezus Kristus, ki je oznanjal: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. To pa zahteva, da lastno voljo v celoti podredimo božjemu zgledu, da delamo za vse, da se borimo za večno srečo in dobrobit drugih. Ne poznam boljše poti za življenje pravičnosti, kakor je življenje izročitve in služenja.

Morda bo kdo pomislil, da sem naivnež. Vseeno mi je. Čeprav me imajo za takšnega, ker še vedno verjamem v ljubezen, vam zagotavljam, da bom vedno verjel vanjo! Dokler mi bo Bog dal živeti, se bom kot Kristusov duhovnik še naprej posvečal temu, da bi vladala edinost in mir med tistimi, ki so bratje, ker so otroci istega Očeta; da bi v človeštvu vladalo razumevanje; da bi si vsi delili isti ideal: ideal vere!

Zatecimo se k sveti Mariji, razumni in zvesti Devici, in k svetemu Jožefu, njenemu soprogu, ki je popoln vzor pravičnega človeka. Onadva, ki sta živela v navzočnosti Jezusa, Božjega Sina, nam bosta izprosila milost, da se bodo v naši duši čvrsto ukoreninile kreposti, o katerih smo govorili, da se bomo odločili v slehernem trenutku ravnati kot dobri Učiteljevi učenci: razumni, pravični, polni ljubezni.

Učiteljica ljubezni. Spomnite se prizora, ko Jezusa darujejo v templju. Stari Simeon je rekel Mariji, njegovi materi: Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje — pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč — da se razodenejo misli mnogih src. Neizmerna Marijina ljubezen do človeštva stori, da se tudi v njej izpolnijo Kristusove besede: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.

Papeži so Marijo upravičeno imenovali Soodrešenica: “S svojim trpečim in umirajočim Sinom je tako trpela in skoraj umrla; in zaradi zveličanja ljudi se je tako odpovedala materinskim pravicam do svojega Sina ter ga, kolikor je bilo od nje odvisno, žrtvovala v zadostitev božje pravičnosti, da lahko upravičeno o njej rečemo, da je skupaj s Kristusom odrešila človeški rod.” Na ta način bomo bolje razumeli tisti trenutek Gospodovega trpljenja, ki ga nikoli ne bomo nehali premišljevati: Stabat autem iuxta crucem Iesu mater eius, ob Jezusovem križu pa je stala njegova Mati.

Morda ste videli, kako se nekatere matere, ki jih žene pristen ponos, brž postavijo k svojim sinovom, kadar ti slavijo zmago, kadar prejmejo javno priznanje. Druge pa celo v takšnih trenutkih ostanejo v ozadju in tiho ljubijo. Marija je bila takšna in Jezus je to vedel.

Toda sedaj, ob pohujšanju daritve na križu, je sveta Marija navzoča, ko žalostna posluša, kako so ga tisti, ki so hodili mimo, sramotili, zmajevali z glavo in govorili: Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh zgradiš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa. Naša Gospa sliši besede svojega Sina in se zedini z njegovim trpljenjem: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kaj lahko stori ona? Zlije se z zveličavno ljubeznijo svojega Sina, izroči Očetu ogromno bolečino — kot oster meč — ki je presunila njeno čisto srce.

Jezus znova občuti tolažbo ob tej tihi in ljubeči prisotnosti njegove Matere. Marija ne kriči in ne teka od enega konca do drugega. Stabat, stoji ob Sinu. Takrat jo Jezus pogleda in nato svoj pogled nameni Janezu. Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! V Janezu Kristus svoji Materi zaupa vse ljudi in še zlasti svoje učence: njih, ki bodo verovali vanj.

Felix culpa, poje Cerkev, srečna krivda, ker je imela takšnega in tako velikega Odrešenika. Srečna krivda, lahko še dodamo, ki nam je zaslužila to, da smo za Mater prejeli sveto Marijo. Zdaj smo že na varnem, nič več nas ne sme skrbeti; kajti naša Gospa, okronana za Kraljico nebes in zemlje, je proseča vsemogočnost pred Bogom. Jezus ne more ničesar odreči Mariji, niti nam, otrokom iste Matere.