Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 5 točka na temo Molitev → molitveno življenje .

Vedno, ko v svojem srcu začutimo željo, da bi postali boljši, da bi bolj velikodušno odgovorili Gospodu, ter iščemo vodnika, jasen kažipot za svoje krščansko življenje, nam Sveti Duh v spomin prikliče besede iz evangelija, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. Molitev je temelj kateregakoli nadnaravnega dela; z molitvijo smo vsemogočni, brez tega sredstva ne bi dosegli ničesar.

Rad bi, da bi se danes v naši molitvi dokončno prepričali o tem, kako potrebno je, da smo pripravljeni biti kontemplativne duše, sredi ulice, sredi dela, v nenehnem pogovoru z našim Bogom, ki v teku dneva ne sme pojemati. Če se trudimo zvesto slediti Učiteljevim korakom, je to edina pot.

Naj v našem dnevu ne manjka nekaj trenutkov, posebej namenjenih druženju z Bogom, ko k Njemu povzdignemo naše misli, ne da bi se morale besede pojaviti na ustnicah, saj pojejo v srcu. Posvetimo tej normi pobožnosti zadosten čas; ob določeni uri, če je mogoče. Pred tabernakljem, tako da spremljamo njega, ki je tam ostal iz ljubezni. Če ne gre drugače, pa kjerkoli, kajti naš Bog je na nedoumljiv način navzoč v naši duši v milosti. Vendar ti vseeno svetujem, da greš v kapelo, kadar le moreš; namenoma nisem uporabil besede cerkev, da bi bilo posebej jasno, da to ni kraj, kamor bi šli s pridihom uradne slovesnosti, temveč je kraj za povzdigovanje duha proti nebu v zbranosti in intimnosti, v prepričanju, da nas Jezus Kristus vidi, sliši, nas čaka in nas vodi iz tabernaklja, kjer je resnično prisoten, skrit pod zakramentalnima podobama.

Če hoče, lahko vsak izmed vas najde svojo lastno pot za ta razgovor z Bogom. Ni mi všeč govoriti o metodah niti o receptih, ker nikoli nisem bil prijatelj tega, da bi kogarkoli spravljal v kalup; vsakogar sem poskušal spodbujati, da se približa Gospodu, ob spoštovanju vsake duše, kakršna je, s svojimi lastnimi značilnostmi. Prosite ga, naj položi svoje načrte v naše življenje: ne le v razum, ampak v notranjost srca in v vse naše zunanje delovanje. Zagotavljam vam, da si boste na ta način prihranili velik del neprijetnosti in težav sebičnosti, in začutili boste moč za širjenje dobrega v vaši okolici. Koliko težav izgine, ko se notranje postavimo zelo blizu temu našemu Bogu, ki nikoli ne zapusti! V različnih odtenkih se obnavlja ta Jezusova ljubezen do njegovih najbližjih, do bolnikov, do hromih, ki sprašuje: “Kaj ti je?” “Stvar je v tem, da …” In takoj se pojavi razsvetljenje ali pa vsaj sprejemanje in mir.

Ko te vabim k tej zaupnosti z Učiteljem, imam v mislih predvsem tvoje osebne težave, kajti večina ovir za našo osebno srečo se rodi iz bolj ali manj prikritega napuha. Pripisujemo si izjemno vrednost, izredno dobre lastnosti; in ko drugi tega ne ocenjujejo tako, se čutimo ponižane. To je dobra priložnost, da se zatečemo k molitvi in se popravimo, z gotovostjo, da ni nikoli prepozno za spreminjanje smeri. Toda zelo primerno je začeti s to spremembo čim prej.

Pri molitvi se napuh, s pomočjo milosti, lahko preoblikuje v ponižnost. In v duši požene resnično veselje, že tedaj, ko na krilih še čutimo blato, ilovico uboge bede, ki se suši. Nato bo s pomočjo mrtvičenja to blato odpadlo in lahko bomo poleteli zelo visoko, ker bomo imeli ugoden veter božjega usmiljenja.

Ko pozorno poslušamo klic svetega Pavla: To je božja volja, vaše posvečenje, smo globoko ganjeni in naše srce je pretreseno. Danes še enkrat naredim ta sklep zase in spominjam tudi vas ter vse človeštvo: to je božja volja, da smo sveti.

Da bi dušam prinašali resnični mir, da bi preoblikovali svet, da bi v svetu in preko zemeljskih stvari iskali Boga, našega Gospoda, je nepogrešljivo potrebna osebna svetost. Ko se pogovarjam z ljudmi iz mnogih dežel in iz najrazličnejših družbenih okolij, me pogosto vprašajo: Kaj porečete nam, poročenim? Kaj nam, ki delamo na polju? Kaj pa vdovam? In kaj mladim?

Načrtno jim odgovarjam, da imam samo eno skledo. Po navadi poudarim, da je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal veselo novico vsem ljudem brez kakršnegakoli razlikovanja. Ena sama skleda in ena sama jed: Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Vsakogar kliče k svetosti, vsakogar prosi za ljubezen: mlade in stare, samske ročene, zdrave in bolne, učene in nevedne, ne glede na to, kje delajo in kje se nahajajo. Obstaja samo en način za rast v domačnosti in zaupanju do Boga: stik v molitvi, pogovor z Njim, izkazovanje naše naklonjenosti od srca k srcu.

Klicali me boste () in vas bom uslišal. Kličemo ga s pogovorom, tako da se obračamo k Njemu. Zato moramo prenašati v dejanja apostolovo spodbudo: sine intermissione orate; vedno molíte, pa naj se zgodi, kar hoče. “Ne le iz srca, temveč z vsem srcem.”

Morda boste pomislili, da življenje ni vedno prijetno, da ne manjka težav, žalosti in bridkosti. Odgovoril vam bom ponovno z besedami svetega Pavla: Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Nič nas ne more oddaljiti od božje ljubezni, od nenehnega odnosa z našim Očetom.

Se ne zdi priporočanje te stalne povezanosti z Bogom kakor ideal, ki je tako vzvišen, da se za večino kristjanov izkaže za nedosegljivega? Cilj je zares visok, toda ni nedosegljiv. Steza, ki vodi do svetosti, je steza molitve; molitev pa mora v duši pognati korak za korakom, kakor drobno seme, ki bo kasneje postalo mogočno drevo.

Začeli smo s preprostimi, čudovitimi ustnimi molitvami, ki smo se jih naučili v otroštvu in ki jih nikdar nočemo opustiti. Molitev, ki se je pričela s to otroško prostodušnostjo, se zdaj odvija v širokem, umirjenem in zanesljivem toku, ker gre v korak s prijateljstvom z Njim, ki je rekel: Jaz sem pot. Če tako ljubimo Kristusa, če se z nadnaravno smelostjo zatekamo v odprtino, ki jo je sulica napravila v njegovi strani, se bo izpolnila Učiteljeva obljuba: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Torej mora srce razločevati in častiti vsako od božjih oseb. Na neki način je kot odkritje, do katerega pride duša v nadnaravnem življenju, kakor odkritja otročička, ki postopoma odpira oči življenju. Ljubeče se zabava z Očetom in s Sinom in s Svetim Duhom; z lahkoto se podredi delovanju poživljajočega Tolažnika, ki se nam daje, ne da bi si to zaslužili: nadnaravni darovi in kreposti!