Seznam točk

Verjetno ste opazili pri družinah, ki hranijo kakšen dragocen in krhek okrasni predmet, kakšno vazo na primer, kako pazijo nanj, da se ne bi razbil? Dokler ga nekega dne otrok med igro ne vrže na tla in tisti prelepi spomin se razlomi na več kosov. Nejevolja je velika, toda takoj sledi popravilo; ponovno ga sestavijo, ga pozorno zlepijo in tako obnovljen je videti enako lep kakor prej.

Če pa je predmet narejen iz lončenine ali preprosto iz žgane gline, so običajno zadosti kovinske sponke, ti koščki železne ali kake druge kovinske žice, ki povežejo razbite dele. Tako popravljena glinena posoda obdrži svoj izvirni čar.

Ponesimo to v notranje življenje. V naši bedi in naših grehih, v naših zmotah, četudi po božji milosti nimajo tolikšne teže, se zatecimo k molitvi in recimo našemu Očetu: Gospod, v mojem uboštvu, v moji krhkosti, v tej moji ilovici razbite posode mi, Gospod, namesti nekaj sponk, in po moji bolečini in tvojem odpuščanju bom močnejši in prikupnejši kakor prej! Tolažilna molitev, ki jo bomo lahko ponavljali, kadar se razbije ta naša uboga ilovica.

Naj nas ne vznemirja, če smo lomljivi, naj nas ne preseneti, ko izkusimo, da se naše ravnanje zlomi za vsako malenkost; zaupajte v Gospoda, ki ima vedno pripravljeno pomoč: Gospod je moja luč inmoja rešitev, koga bi se moral bati? Nikogar: če se bomo na takšen način obračali k našemu nebeškemu Očetu, se ne bomo bali nikogar in ničesar.

Vere ne smemo samo oznanjevati, temveč jo moramo predvsem živeti. Morda nam bo pogosto manjkalo moči. Takrat — spet se navežemo na sveti evangelij — ravnajte kakor tisti oče božjastnega sina. Zanimal se je za ozdravljenje svojega sina, upal je, da ga bo Kristus ozdravil, toda ni mogel verjeti v tolikšno srečo. In Jezus, ki vedno pričakuje vero, je poznal zadrego tiste duše ter mu je vnaprej rekel: Vse je mogoče tistemu, ki veruje. Vse je mogoče: vsemogočni smo! Vendar samo z vero. Tisti človek čuti, da njegova vera omahuje, in boji se, da bo to pomanjkanje zaupanja preprečilo ozdravitev njegovega sina. In joče. Ne sramujmo se tega joka, saj je sad božje ljubezni, skesane molitve, ponižnosti: Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: Verujem, pomagaj moji neveri!

Tudi mi mu sedaj, ko končujemo ta čas meditacije, recimo enako, z istimi besedami: Gospod, verujem! Poučil sem se v tvoji veri, odločil sem se, da ti bom sledil od blizu. V svojem življenju sem te pogosto prosil za tvojo milost. In prav tako pogosto se mi je zdelo nemogoče, da bi Ti lahko uresničil tolika čudesa v srcih svojih otrok. Gospod, verujem! Toda pomagaj mi verovati bolj in bolje!

To molitev namenímo tudi sveti Mariji, Božji in naši Materi, Učiteljici vere: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!