Seznam točk

Medtem, ko govorim, vem, da vi v božji navzočnosti poskušate pregledati svoje ravnanje. Ali ni res, da večina skrbi, ki vznemirjajo tvojo dušo, to pomanjkanje miru, izhaja iz tega, da nisi odgovoril na božja povabila? Ali pa da si morda hodil po stezi hinavcev, ker si iskal samega sebe? V žalostnem poskusu, da bi pred ljudmi okrog sebe obdržal zgolj videz krščanskega ravnanja, v svoji notranjosti nisi hotel sprejeti odpovedi, mrtvičenja tvojih izkrivljenih strasti, nisi se hotel odpovedati sebi in se brezpogojno izročiti, kakor je storil Jezus Kristus.

Glejte, v teh trenutkih meditacije pred tabernakljem ne morete zgolj poslušati besed, ki jih izgovarja duhovnik in s katerimi na nek način materializira notranjo molitev vsakogar od nas; jaz ti le ponujam nekaj misli, ti nakažem nekaj točk, da bi jih ti aktivno zbral, o njih premišljeval sam pri sebi ter jih spremenil v témo zelo osebnega, tihega pogovora med Bogom in teboj; da bi jih prenesel v tvoje sedanje okoliščine ter da bi z lučjo, ki ti jo ponuja Gospod, v svojem ravnanju razločeval med tem, kar gre v pravo smer, in tistim, kar poteka po napačni poti, ter se popravil z njegovo milostjo.

Bodi hvaležen Gospodu za to kopico dobrih del, ki si jih uresničil brez iskanja lastne koristi, ker lahko skupaj s psalmistom zapoješ: Potegnil me je iz pogubne jame, iz blatnega močvirja, moje noge postavil na skalo, utrdil moje korake. Prosi ga odpuščanja za tvoja opustitve ali tvoje zgrešene korake, ko si se zapletel v ta obžalovanja vreden labirint hinavščine: medtem ko si zatrjeval, da želiš le božjo slavo in dobro tvojega bližnjega, si v resnici le častil samega sebe … Bodi drzen, bodi velikodušen, in reci “ne”: da nočeš več goljufati Gospoda in človeštva.

Čas je, da se zatečeš k tvoji blaženi nebeški Materi, da te sprejme v svoje naročje in ti od svojega Sina izprosi usmiljen pogled. In takoj poskusi narediti konkreten sklep: odtrgaj se že enkrat — pa čeprav boli — od te podrobnosti, ki te ovira in ki jo Bog in ti dobro poznata. Napuh, čutnost, pomanjkanje nadnaravnega čuta se bodo združili in ti prišepetavali: Tole? Saj to je vendar trapasta, nepomembna okoliščina! Ne da bi se še naprej ukvarjal s to skušnjavo, ti odgovôri: Izročil se bom tudi v tej božji zahtevi! Za to imaš veliko razlogov: ljubezen se na poseben način izraža v malenkostih. Običajno so žrtve, za katere nas prosi Gospod, tiste najtežje, čisto majhne, toda tako stalne in dragocene kakor bitje srca.

Koliko mater poznaš, ki so postale junakinje kakšnega herojskega, izrednega dejanju? Malo, zelo malo. Toda ti in jaz poznava mnoge junaške, zares junaške matere, ki se ne pojavljajo pri ničemer, kar bi zbujalo pozornost, ki nikoli ne bodo postale senzacionalna novica, kakor temu pravijo. Vendar se v vsakem trenutku življenja nenehno odpovedujejo same sebi, se z veseljem odrekajo temu, kar je všeč njim, svojemu času, svojim možnostim uveljavitve ali doseganja uspehov, vse zato, da bi dneve svojih otrok obložile s srečo.

Če iz evangelija v vsakem trenutku ne izluščimo sklepov za sedanje življenje, ga ne premišljujemo dovolj. Mnogi od vas ste mladi, drugi ste že vstopili v zrelo obdobje, vsi pa hočete oziroma hočemo — sicer ne bi bili tukaj — obroditi dobre sadove. V svoje delovanje poskušamo vnesti duha požrtvovalnosti, vnemo, da bi dobro uporabili talent, ki nam ga je zaupal Gospod, ker čutimo božjo gorečnost po dušah. Vendar ne bi bilo prvič, če bi se kljub toliki dobri volji kdo ujel v past te mešanice ex pharisaeis et herodianis, ki jo morda sestavljajo kristjani in bi zato morali na takšen ali drugačen način braniti božje pravice, vendar pa — ravno nasprotno — povezani in pomešani z interesi zlih sil zvijačno oblegajo druge brate v veri, druge služabnike istega Odrešenika.

Bodite razumni in vedno delujte s preprostostjo, ki je značilna za dobrega božjega otroka. Bodite naravni v govorjenju in v delovanju. Problemom pridite do dna, ne ostajajte na površini. Glejte, že vnaprej je potrebno vzeti v zakup to, da bo neprijetno vam in drugim, če si zares želimo sveto in pravično izpolnjevati naše krščanske dolžnosti.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.

Vstala bom in krožila po mestu, po ulicah in trgih. Iskala bom njega, ki ga ljubi moja duša … Pa ne samo po mestu, tekli bomo od enega konca sveta do drugega — po vseh deželah, po vseh vaseh, po poteh in stezah — da bi dosegli mir v duši. Odkrivamo ga v dnevnih opravilih, ki niso ovira; ki so — prav nasprotno — pot in razlog za to, da ljubimo bolj in bolj, da se bolj in bolj zedinjamo z Bogom.

Kadar nas zalezuje in na nas preži skušnjava malodušja, nasprotovanja, boja, preganjanja, skušnjava še ene noči v duši, nam psalmist na ustnice in v misli polaga besede: Z njim sem, ko je v stiski. Kaj je moj križ v primerjavi s tvojim, Jezus? Moje praske v primerjavi s tvojimi ranami? Kaj je ob tvoji ogromni, čisti in neskončni ljubezni ta drobna nevšečnost, ki si mi jo Ti naložil na ramena? Srce, vaše in moje, prevzame sveta lakota, ko mu z dejanji izpove, da smo bolni od ljubezni.

Rodi se žeja po Bogu, hrepenenje po tem, da bi razumeli njegove solze, da bi videli njegov nasmeh, njegovo obličje … Po mojem lahko to najbolje izrazimo tako, da z besedami Svetega pisma znova ponovimo: Kakor hrepeni jelen po živih vodah, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Duša pa gre naprej potopljena v Boga, pobožanstvena: kristjan postane žejni popotnik, ki približa svoja usta bistremu studencu.