Seznam točk

Ko se boste vprašali o tem, kakšna je in kakšna naj bi bila naša pobožnost, v katerih določenih točkah bi se moral izboljšati naš osebni odnos z Bogom, boste — če ste me razumeli — zavrnili skušnjavo, da bi si zamišljali nepremagljiva junaštva; odkrili ste namreč, da je Gospod zadovoljen, če mu v vsakem trenutku izročamo majhne dokaze ljubezni.

Poskusi se s stalnostjo držati načrta duhovnega življenja: nekaj minut premišljevalne molitve; udeležba pri sveti maši — vsak dan, če imaš možnost — in pogosto obhajilo; redno prejemanje svetega zakramenta odpuščanja, čeprav ti tvoja vest ne očita nobenega smrtnega greha; obisk Jezusa v tabernaklju; molitev in kontemplacija skrivnosti rožnega venca ter toliko drugih čudovitih pobožnosti, ki jih že poznaš ali pa se jih lahko naučiš.

Ne smejo se spremeniti v toge norme, v neprepustne oddelke. Določajo namreč prilagodljiv načrt, usklajen z dejstvom, da si človek, ki živi sredi uličnega vrveža, z intenzivnim poklicnim delom in družbenimi obveznostmi ter odnosi, ki jih ne smeš zanemariti, saj se v teh opravilih nadaljuje tvoje srečanje z Bogom. Tvoj načrt duhovnega življenja mora biti kot gumijasta rokavica, ki se popolnoma prilagaja roki, ki jo uporablja.

Prav tako ne pozabite, da ni najbolj pomembno to, da delamo veliko stvari. Velikodušno se osredotoči na tiste, ki jih lahko izpolnjuješ vsak dan, kadar si tako razpoložen ali ko do tega nimaš volje. Te pobožnosti ti bodo skoraj neopazno vodile h kontemplativni molitvi. Iz tvoje duše bo vzklilo več dejanj ljubezni, molitvenih vzklikov, dejanj zahvale in zadoščevanja, duhovnih obhajil …, medtem ko boš opravljal svoje dolžnosti: ko boš odložil telefonsko slušalko, ko boš vstopil v neko prevozno sredstvo, ko boš zaprl ali odprl vrata, ko boš šel mimo cerkve, ko boš začel novo nalogo, jo opravljal in ko jo boš zaključil; vse boš povezal s tvojim Očetom Bogom.

Počivajte v božjem otroštvu. Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok. To pa zahteva resen program notranjega življenja, ki ga je treba speljati preko tvojih pobožnosti do Boga, ki — vztrajam — naj jih bo malo, vendar naj bodo stalne. Pomagale ti bodo pridobiti čutenje in vedenje dobrega otroka.

Moram te posvariti tudi pred nevarnostjo rutine, resničnim grobom pobožnosti, ki se pogosto pojavi preoblečena v težnjo po tem, da bi uresničili ali začeli pomembna, opazna dejanja, medtem ko lagodno zanemarjamo svoje vsakdanje dolžnosti. Ko boš opazil prva znamenja tega, se iskreno postavi pred Gospoda: pomisli, ali se nisi naveličal stalnega boja v eni in isti točki zato, ker nisi iskal Boga; poglej, ali se je zaradi pomanjkanja velikodušnosti in duha požrtvovalnosti zmanjšalo tvoje zvesto vztrajanje pri delu. Takrat tvoje norme pobožnosti, majhna mrtvičenja, apostolska dejavnost, ki ne obrodi takojšnjega sadu … postanejo strašno nerodovitni. Prazni smo in morda začnemo sanjati o novih načrtih, da bi utišali glas našega nebeškega Očeta, ki od nas pričakuje popolno vdanost. In z moro o velikih dejanjih, ki jo nosimo v duši, utone v pozabo najbolj gotova resničnost, pot, ki nas nedvomno vodi naravnost k svetosti. To je jasno znamenje, da smo izgubili nadnaravno gledišče, prepričanje, da smo majhni otroci, prepričanje, da bo naš Oče v nas uresničil čudesa, če ponižno začnemo znova.

Nekaterim je vse to morda domače; za druge je novo; za vse pa je naporno. Toda dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. Ni krščansko misliti na božje prijateljstvo le kot na neko zatočišče v skrajni sili. Se nam lahko zdi normalno ignorirati ali prezirati ljudi, ki jih ljubimo? Očitno ne. K tistim, ki jih ljubimo, se nenehno usmerjajo naše besede, želje, misli; kot nekakšna stalna prisotnost. Enako naj bo z Bogom.

S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra. Kadar gre vse z lahkoto: Hvala, moj Bog! Ko nastopi težek trenutek: Gospod, ne zapuščaj me! In ta Bog, krotak in iz srca ponižen, ne bo pozabil naših prošenj niti ne bo ostal brezbrižen, saj je On rekel: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Zato si prizadevajmo, da nikdar ne bi izgubili nadnaravnega pogleda, da bi za vsakim dogodkom videli Boga: v prijetnih in neprijetnih rečeh, v trenutkih tolažbe … in v trenutkih žalosti zaradi smrti drage osebe. Na prvem mestu pogovor s tvojim Očetom Bogom, ko iščemo Gospoda v središču naše duše. To ni nekaj, kar bi lahko šteli za malenkost, za nepomembnost: to je jasen izraz stalnega notranjega življenja, pristnega dialoga ljubezni. Ravnanje, ki nam ne bo povzročilo nikakršne psihološke deformacije, kajti za kristjana mora biti tako naravno kakor bitje srca.

Kadar sem v teh tridesetih letih duhovništva trmasto vztrajal na potrebnosti molitve, na možnosti, da življenje spremenimo v nenehno klicanje, so me nekateri vprašali: Ampak, se je mogoče vedno vesti tako? Je mogoče. To zedinjenje z našim Gospodom nas ne oddaljuje od sveta, ne spreminja nas v čudna bitja, odtujena od teka časa.

Če nas je Bog ustvaril, če nas je odrešil, če nas ljubi do te mere, da za nas daruje svojega edinorojenega Sina, če nas čaka — vsak dan! — kot je tisti oče iz prilike čakal svojega izgubljenega sina, le kako si ne bo želel, da smo do njega ljubeznivi? Čudno bi bilo ne govoriti z Bogom, se oddaljiti od Njega, Ga pozabiti, se zaposliti z dejavnostmi, ki so tuje neprekinjenim dotikom milosti.

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.

Tako ravna naš Bog. Ko se tisti sin vrne, potem ko je svoj denar potrošil v razuzdanem življenju, potem ko je — na prvem mestu — pozabil na svojega očeta, mu oče reče: Brž prinesite najboljše oblačilo in mu ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Kadar se k našemu Očetu Bogu zatečemo skesani, takrat On iz naše bede naredi bogastvo; iz naše šibkosti moč. Kaj nam bo šele pripravil, če ga ne zapustimo, če smo z njim vsak dan, če mu namenjamo ljubeznive besede, ki jih potrjujejo naša dejanja, če ga prosimo za vse z zaupanjem v njegovo vsemogočnost in usmiljenje? Samo zato, ker se je k Njemu vrnil njegov sin, potem ko ga je izdal, pripravi celo praznovanje. Kaj vse nam bo dal, če smo se ves čas trudili ostati ob njem?

Zato naj bo daleč od našega ravnanja ohranjanje spomina na žalitve, ki so nas doletele, na ponižanja, ki smo jih utrpeli — najsi bodo še tako krivična, nespodobna in surova — ker božjemu otroku ni lastno, da bi imel pripravljeno mapo, v kateri bi predstavil seznam žalitev, ki jih je doživel. Ne moremo pozabiti Kristusovega zgleda in naše krščanske vere se ne da zamenjati kakor obleko: lahko oslabi ali se okrepi ali pa izgubi. S tem nadnaravnim življenjem se vera utrjuje in duša se zgrozi ob misli, kako bedna je človeška golota brez Boga. Potem pa odpušča in se zahvaljuje: Moj Bog, ko pogledam svoje ubogo življenje, ne najdem nobenega nagiba za ponašanje, še manj pa za napuh; odkrivam samo obilo razlogov za stalno življenje v ponižnosti in skrušenosti. Dobro vem, da je najboljše gospostvo služenje.