Seznam točk

Potrebno je torej, da je naša vera živa, da nam pomaga resnično verovati v Boga in ohranjati z Njim stalen dialog. Krščansko življenje mora biti življenje neprestane molitve in prizadevati si moramo, da bi bili v Gospodovi pričujočnosti od jutra do večera in od večera do jutra. Kristjan nikoli ni osamljen človek, saj živi v trajnem odnosu z Bogom, ki je ob nas in v nebesih.

Sine intermissione orate, naroča apostol, neprenehoma molite. S to apostolsko zapovedjo v mislih Klemen Aleksandrijski zapiše: "Ukazano nam je, da hvalimo in častimo Besedo, ki jo poznamo kot odrešenika in kralja; in prek Njega Očeta, vendar ne na izbrane dneve, kot to delajo drugi, temveč neprestano skozi vse življenje in na vse možne načine."

Sredi vsakodnevnih obveznosti, v trenutku, ko premagamo težnjo k sebičnosti, ko se veselimo prijateljstva z drugimi ljudmi, ob vseh teh priložnostih moramo kot kristjani ponovno odkriti Boga. Po Kristusu in v Svetem Duhu lahko kristjan stopi v intimnost z Bogom Očetom in hodi po svoji poti, ter išče kraljestvo, ki ni od tega sveta, ki pa se na tem svetu začenja in pripravlja.

S Kristusom moramo občevati v besedi in v kruhu, v evharistiji in v molitvi; in ravnati z Njim kot s prijateljem, resničnim in živim človekom, kar Kristus je, saj je vstal. V pismu Hebrejcem beremo, da Kristus ima, ker ostane na veke, edinstveno duhovništvo. Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu.

Kristus, vstali Kristus, je spremljevalec, je Prijatelj. Prijatelj, ki se pusti le bežno videti, čigar resničnost pa napolnjuje vse naše življenje in čigar družbe si želimo na veke. In Duh in nevesta pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja … Ta, ki pričuje za te reči, pravi: Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus!

Molitev k Bogu mojega življenja. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev.

Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi.

Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine.

Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov.

Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo.

Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

Na drugem mestu je življenje molitve, saj se izročitev, pokorščina in krotkost kristjana rodijo iz ljubezni in so usmerjene v ljubezen. Ta pa vodi v odnos, v pogovor, v prijateljstvo. Krščansko življenje zahteva stalen dialog z enim in troedinim Bogom in Sveti Duh nas vodi prav v to intimnost. Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. Če imamo stalen odnos s Svetim Duhom, bomo tudi sami postali duhovni, počutili se bomo kot bratje Kristusa in otroci Boga, ki ga bomo brez pomislekov klicali naš Oče.

Navadimo se občevati s Svetim Duhom, ki nas posvečuje, mu zaupati, ga prositi za pomoč, ga čutiti v svoji bližini. Tako se bo naše ubogo srce širilo, vedno bolj si bomo želeli ljubiti Boga in po Njem vse ljudi; in v naših življenjih se bo ponovilo tisto končno videnje Razodetja: duh in nevesta, Sveti Duh in Cerkev — in vsak kristjan —, ki se obračajo k Jezusu, h Kristusu, in ga prosijo, naj pride, naj bo z nami na veke.

Če iščete Marijo, boste našli Jezusa in naučili se boste malo bolje razumeti tisto, kar se skriva v Božjem srcu, ki se poniža, ki se odpove izkazovanju svoje moči in veličine ter se nam predstavi v podobi služabnika. Če bi govorili po človeško, bi lahko rekli, da Bog pretirava, da se ne omeji na tisto, kar bi bilo nujno in nepogrešljivo za našo rešitev, temveč gre dlje. Edini način ali merilo, po katerem lahko nekako razumemo Božje ravnanje, je ugotovitev, da le-to nima merila, spoznanje, da se rodi iz nore ljubezni, ki Boga vodi, da prevzame naše meso in si naloži težo naših grehov.

Kako je sploh mogoče, da bi to spoznali, opazili, da nas Bog ljubi, in ne bi tudi sami znoreli od ljubezni? Pustiti moramo, da nam te resnice naše vere prodrejo v dušo, dokler v celoti ne spremenijo našega življenja. Bog nas ljubi, Vsemogočni, On, ki je naredil nebesa in zemljo!

Boga zanimajo celo najmanjše stvari njegovih bitij, vaše in moje, in vsakega od nas kliče po imenu. Ta gotovost, ki nam jo daje vera, nas spodbuja, da vse stvari okrog sebe gledamo v novi luči, in čeprav vse ostaja nespremenjeno, spoznamo, da je vse drugačno, ker je vse izraz Božje ljubezni.

Naše življenje se tako spremeni v nenehno molitev, v dobro voljo in mir, ki se ne končata, v dejanje zahvale, ki se izlušči v teku ur. Marija je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.

Naša molitev lahko spremlja in posnema to Marijino molitev. Kot Ona bomo tudi mi čutili željo po petju, po razglašanju Božjih čudes, da bi bili celotno človeštvo in vsa bitja deležni naše sreče.