Seznam točk

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

Če znamo premišljevati Kristusovo skrivnost, če se ga potrudimo gledati s čistimi očmi, bomo spoznali, da se mu lahko tudi zdaj intimno približamo, v duši in telesu. Kristus nam je jasno pokazal pot: po kruhu in po besedi, tako, da se hranimo z evharistijo ter spoznavamo in izpolnjujemo to, kar nas je učil, in se obenem pogovarjamo z Njim v molitvi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.

To niso samo obljube. To je bistvo, je resničnost pristnega življenja: življenja milosti, ki nas spodbuja v oseben in neposreden odnos z Bogom. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To Jezusovo zagotovilo med zadnjo večerjo je najlepši uvod v dan vnebohoda. Kristus je vedel, da mora iti, kajti na skrivnosten, nam nedoumljiv način bo po vnebohodu — v novem izlivu Božje ljubezni —, prišla tretja oseba Svete trojice: Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.

Šel je in nam poslal Svetega Duha, ki vodi in posvečuje naše duše. Ko Tolažnik deluje v nas, potrjuje to, kar nam je oznanjal Kristus: da smo Božji otroci; da nismo prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak (…) duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!

Vidite? To je delovanje Trojice v naših dušah. Vsak kristjan ima dostop do Božje navzočnosti v največjih globinah svoje duše, če odgovori na milost, ki nas povezuje s Kristusom v kruhu in v besedi, v sveti hostiji in v molitvi. Cerkev nam vsak dan ponuja v razmislek resničnost živega kruha in temu posveča dva velika praznika liturgičnega leta: veliki četrtek in sveto Rešnje telo. Na dan vnebohoda se bomo zadržali ob Jezusu in pozorno prisluhnili njegovi besedi.

Živeti v Jezusovem Srcu in se z njim tesno povezati tako pomeni, da se spremenimo v Božje bivališče. Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, nam je oznanil Gospod. In Kristus in Oče v Svetem Duhu prideta v dušo in prebivata v njej.

Ko — najsi čisto malo — razumemo te temelje, se naše bivanje spremeni. Čutimo lakoto po Bogu in za svoje vzamemo besede iz psalma: Moj Bog, vneto te iščem, mojo dušo žeja po tebi, moje telo medli po tebi, kot suha zemlja brez vode. In Jezus, ki spodbuja naše hrepenenje, nam prihaja naproti, rekoč: če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Ponuja nam svoje Srce, da bi tam našli počitek in moč. Če sprejmemo njegov klic, bomo odkrili, da so njegove besede resnične, in naša lakota in žeja se bosta povečali, dokler si ne bomo želeli, da bi imel Bog v našem srcu kraj počitka ter bi ne oddaljil od nas svoje toplote in luči.

Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Malo smo se nagnili nad ogenj Božje ljubezni; pustimo, da njegov zagon premakne naše življenje, čutímo navdušenje, da ta Božji ogenj ponesemo z enega konca sveta na drugega, da ga pokažemo ljudem, ki nas obdajajo; tako bodo tudi oni spoznali Kristusov mir in z njim našli srečo. Kristjan, ki živi združen z Jezusovim Srcem, ne more imeti drugih ciljev: mir v družbi, mir v Cerkvi, mir v lastni duši, mir Boga, ki se bo dovršil, ko pride k nam njegovo kraljestvo.

Marija, Regina pacis, kraljica miru, ker si verovala, da se bo izpolnilo angelovo oznanjenje, pomagaj nam rasti v veri, biti trdni v upanju, poglabljati našo ljubezen. Kajti to želi danes od nas tvoj Sin, ko nam razkriva svoje presveto Srce.

Gospod vam bo dal spoznati še mnogo drugih značilnosti Marijinega zvestega sprejemanja Božje volje, ki se nam kažejo same od sebe in nas vabijo, da si jih vzamemo za zgled — njeno čistost, ponižnost, moč, velikodušnost, zvestobo … Sam pa bi rad govoril o tisti, ki zaobjema vse, saj predstavlja vrh duhovnega razvoja, namreč o življenju molitve.

Če naj bi izkoristili milost, ki nam jo danes prinaša naša Mati, in vedno podpirali navdihe Svetega Duha, pastirja naših duš, se moramo resno vključiti v odnos z Bogom. Ne moremo se skriti v anonimnost; notranje življenje, ki ni osebno srečanje z Bogom, sploh ne obstaja. Površnost ni krščanska. Če v svojem notranjem življenju dopustimo rutino, je to, kot bi podpisali mrliški list kontemplativne duše. Bog kliče vsakega posebej, in vsak posebej mu moramo odgovoriti: tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi vemo, da je molitev pogovor z Bogom. Toda morda bo kdo vprašal: pogovor o čem? O čem, če ne o Božjih stvareh in tistih, ki napolnjujejo naše dneve. O Jezusovem rojstvu, njegovi poti na tem svetu, njegovem skritem življenju in oznanjevanju, čudežih, odrešilnem trpljenju ter križu in vstajenju. In v navzočnosti troedinega Boga s sveto Marijo kot Posrednico in svetim Jožefom, našim Očetom in Gospodom — ki ga nadvse ljubim in častim —, kot zagovornikom bomo govorili o svojem vsakdanjem delu, družini, prijateljstvih, o velikih načrtih in nepomembnih malenkostih.

Vsebina moje molitve je vsebina mojega življenja. Tako delam jaz. Ko pa razmišljam o svoji situaciji, se čisto naravno pojavi odločen in trden sklep, da se spremenim, poboljšam, postanem bolj dovzeten za Božjo ljubezen. Iskren in stvaren sklep. In vedno ga spremlja tudi nujna, a zaupna prošnja, naj nas Sveti Duh ne zapusti, kajti ti si vendar Bog mojega zavetja.

Smo običajni kristjani, delamo v zelo različnih poklicih, vsa naša dejavnost poteka po običajnih poteh, vse se razvija v predvidljivem ritmu. Dnevi se zdijo enaki, celo monotoni … Pa vendar, ta navidez tako navaden načrt ima Božjo vrednost in zanima Boga, saj se Kristus želi vključiti v naše delo in od znotraj poživljati tudi najbolj ponižne opravke.

Ta misel izraža nadnaravno, jasno in nezmotljivo resničnost. Ne gre za tolažbo za tiste, ki ne bomo uspeli zapisati svojega imena v zlato knjigo zgodovine. Kristusa zanima delo, ki ga moramo opraviti — tisoč in enkrat —, v pisarni, tovarni, delavnici, šoli, na polju, pri opravljanju fizičnega ali umskega dela. Zanima ga tudi skrita žrtev, ko svoje slabe volje ne stresamo na druge.

Premislite v molitvi te sklepe in izkoristite priložnost, da Jezusu poveste, da ga ljubite; tako boste postali kontemplativni sredi sveta, v pouličnem hrupu, povsod. To je prva lekcija v šoli pogovora z Jezusom Kristusom. Najboljša učiteljica v tej šoli je Marija, saj je vedno ohranila vero in nadnaravni pogled na vse, kar se je dogajalo okrog nje: vse, kar se je zgodilo, (je) shranila v svojem srcu.

Prosimo danes sveto Marijo, naj nam pomaga, da bomo kontemplativni in bomo razumeli nenehne klice, s katerimi Bog trka na vrata našega srca. Prosimo jo: naša Mati, ti si na svet prinesla Jezusa, ki nam razkriva ljubezen našega Boga Očeta; pomagaj, da ga bomo prepoznali sredi svojih vsakdanjih prizadevanj; odpri nam razum in voljo, da bomo znali prisluhniti Božjemu glasu, vzgibu milosti.