Seznam točk

Vidite, kako potrebno je spoznavati Jezusa, z ljubeznijo opazovati njegovo življenje? Velikokrat sem iskal definicijo, Jezusov življenjepis v Svetem pismu. Med branjem sem jo našel v dveh besedah, ki prihajata od Svetega Duha: Pertransiit benefaciendo. Vsi Jezusovi dnevi na tem svetu, od rojstva pa do smrti, so bili taki: pertransiit benefaciendo, napolnil jih je s tem, da je delal dobro. Na nekem drugem mestu v Svetem pismu pa piše: bene omnia fecit: vse je naredil dobro, dobro dokončal, delal je samo dobro.

Kaj pa ti in jaz? Poglejmo, če je treba kaj popraviti. Zase vem, da moram mnogo prečistiti. Ker vidim, da sam nisem zmožen delati dobro, in ker nam je Jezus rekel, da brez njega ne moremo ničesar storiti, pojdiva oba, ti in jaz, h Gospodu in ga v osebnem pogovoru, ki je lasten dušam, ki ljubijo Boga, prosiva za pomoč po posredovanju njegove Matere. Nič več ne bom dodal, vsak izmed vas mora sam govoriti, po lastni potrebi. Medtem ko vam dajem te nasvete, se v tem trenutku, v notranjosti in brez besed, tudi sam podvržem tem napotkom in pregledam svojo revščino.

Prav je, da se poglobimo v to, kar nam odkriva Kristusova smrt, ne da bi ostali pri zunanjih oblikah ali stereotipnih frazah. Potrebno je, da se zares vživimo v prizore, ki jih podoživljamo v teh dneh: Jezusovo bolečino, solze njegove Matere, beg njegovih učencev, pogum svetih žena, drznost Jožefa in Nikodema, ki prosita Pilata za Jezusovo truplo.

Skratka, približajmo se umrlemu Jezusu, križu, ki je izrisan na vrhu Golgote. Toda približajmo se mu z odkritim srcem, da bi znali najti notranjo zbranost, ki je znak krščanske zrelosti. Na ta način bodo človeški in Božji prizori Gospodovega trpljenja kot beseda, ki nam jo govori Bog, prodrli v našo dušo, da bi razkrili skrivnosti našega srca in nam razodeli, kaj pričakuje od našega življenja.

Pred dolgimi leti sem videl sliko, ki se mi je globoko vtisnila v dušo. Predstavljala je Kristusov križ, ob njem pa tri angele: prvi je neutolažljivo jokal; drugi je imel v roki žebelj, kakor da se hoče prepričati, da je vse res; tretji je bil zbran v molitvi. Načrt, ki je za vsakega izmed nas vedno aktualen: jokati, verovati in moliti.

Pred križem, obžalovanje za naše grehe, grehe človeštva, ki so Jezusa privedli v smrt; vera, da bi prodrli do vzvišene resnice, ki presega vsak razum, in da bi občudovali Božjo ljubezen; molitev, da bosta Kristusovo življenje in smrt vzor in spodbuda našega življenja in naše predanosti. Samo tako bomo zmagovalci, ker bo vstali Kristus zmagal v nas in se bo smrt spremenila v življenje.

To Kristusovo ljubezen mora vsak od nas udejanjiti v lastnem življenju. Toda da bi lahko bili ipse Christus, se moramo gledati v Njem. Ne zadostuje splošna ideja o Jezusovem duhu, pač pa se moramo od Njega učiti ravnanja in malih pozornosti. Predvsem pa moramo premišljevati Njegovo življenjsko pot, Njegove sledi, da bi iz njih črpali moč, svetlobo, vedrino, mir.

Kadar ljubimo kako osebo, želimo vedeti tudi najmanjše podrobnosti o njenem bitju in njenem značaju, da bi se tako laže poistovetili z njo. Zato moramo premišljevati Kristusovo zgodbo, od Njegovega rojstva v jaslih pa do smrti in vstajenja. V prvih letih svojega duhovništva sem rad podarjal izvode evangelija in druge knjige, ki govorijo o Jezusovem življenju. Kajti to moramo dobro poznati in ga v celoti imeti v glavi in srcu, da ga lahko v vsakem trenutku, brez pomoči knjige in z zaprtimi očmi, zremo kot v filmu.

Tako se bomo v različnih okoliščinah svojega življenja vedno spomnili besed in dejanj Gospoda. Tako se bomo čutili del Njegovega življenja. Kajti ne gre le za to, da mislimo na Jezusa in da si predstavljamo te prizore. Povsem se moramo vključiti vanje, postati igralci. Slediti moramo Kristusu tako od blizu kot sveta Marija, Njegova mati, kot prvih dvanajst učencev, kot svete žene in kot množice, ki so se gnetle okoli Njega. Če bomo tako delali in ne postavljali ovir, bodo Kristusove besede dosegle dno naše duše in duha in nas preobrazile. Božja beseda je namreč živa in silovita, ostrejša kot vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.

Če pa želimo celo Kristusa samega ponesti drugim ljudem, se moramo obrniti k Evangeliju in premišljevati Kristusovo ljubezen. Lahko bi se osredotočili na vrhunce trpljenja, saj, kot je sam rekel, nihče nima večje ljubezni, kakor je, da kdo da življenje za svoje prijatelje. Lahko pa razmišljamo tudi o Njegovem preostalem življenju, o običajnem ravnanju z ljudmi, ki jih je srečal.

Zato, da bi Njegov nauk o rešenju in Božja ljubezen dosegla vse ljudi, je Kristus, pravi Bog in pravi Človek, ravnal na človeški in Božji način. Bog se prilagodi človeku, brez zadržkov prevzame našo naravo z izjemo greha.

Globoko me veseli misel, da je Kristus želel biti pravi človek, iz mesa in krvi kot mi. Ganjen sem, ko premišljujem o Bogu, ki ljubi s človeškim srcem.

Zadržimo se v premišljevanju ob nekaterih prizorih izmed mnogih, o katerih nam govorijo evangelisti, najprej ob tistih, ki prikazujejo Jezusov odnos do dvanajsterih. Apostol Janez, ki v svojem evangeliju pričuje o izkušnji celega življenja, tisti prvi pogovor predstavi z navdušenjem kot nekaj, česar ne bo nikoli pozabil. Učitelj, kje stanuješ? Rekel jima je: Pridita in bosta videla. Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.

Božji in človeški pogovor je spremenil življenja Janeza, Andreja, Petra, Jakoba in mnogih drugih, ki je njihova srca pripravil, da so prisluhnili Jezusovi zapovedovalni besedi ob obali Galilejskega jezera. Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Mateja, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

Naslednja tri leta Jezus živi s svojimi učenci, jih spozna, odgovarja na njihova vprašanja in jim razrešuje dvome. Je Rabi, Učitelj z veljavo, Mesija, poslan od Boga. Vendar je hkrati dostopen, je blizu. Nekega dne se Jezus umakne, da bi molil; učenci so v bližini, morda ga opazujejo in skušajo uganiti njegove besede. Ko se Jezus vrne, ga eden izmed njih prosi: Domine, doce nos orare, sicut docuit et Ioannes discipulos suos, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence. Rekel jim je: Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime …

Z oblastjo Boga in z nežnostjo človeka Gospod sprejme tudi apostole, ki mu, začudeni nad sadovi svojega prvega poskusa, govorijo o začetkih svojega apostolata: Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.

Podoben prizor se ponovi proti koncu Jezusovega bivanja na zemlji, malo pred vnebohodom. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim reče: Otroci, imate kaj hrane? On, ki je vprašal kot človek, nadaljuje kot Bog: Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: Gospod je.

In Bog jih počaka na bregu: Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli! Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: Pridite jest! Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: Kdo si ti? Vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo.

Te nežnosti in ljubezni pa Jezus ne izkazuje samo majhni skupini učencev, temveč vsem; svetim ženskam, farizejem, kot je bil Nikodem, in cestninarjem kot Zaheju, bolnim in zdravim, učiteljem postave in poganom, posameznikom in celotnim množicam.

Evangeliji nam pripovedujejo, da Jezus ni imel kam nasloniti glave, da pa je hkrati imel drage in zaupne prijatelje, ki so ga z veseljem sprejeli v svoji hiši. Govorijo nam tudi o Jezusovem usmiljenju z bolniki, o njegovi bolečini zaradi nevednosti in napak nekaterih, o jezi zaradi hinavščine. Jezus joka nad Lazarjevo smrtjo, se razsrdi nad trgovci, ki oskrunijo tempelj, in pusti, da se mu razneži srce ob trpljenju vdove iz Naina.

Vsako od teh človeških dejanj je dejanje Boga. Kajti v Njem telesno biva vsa polnost božanstva. Kristus je Bog, ki je postal človek, pravi človek, človek v celoti. In preko človeškega nam daje spoznavati Božje.

Ko se spominjamo človeške nežnosti Kristusa, ki je vse življenje služil drugim, še zdaleč ne opisujemo samo možnega načina obnašanja. V resnici odkrivamo Boga. Vse Kristusovo delo ima presežni pomen: pomaga nam spoznati način, kako biti Božji, vabi nas, da bi verovali v ljubezen Boga, ki nas je ustvaril in ki želi z nami vzpostaviti intimen odnos. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe, je vzkliknil Jezus v dolgi molitvi, ki nam jo ohranja evangelist Janez.

Zato Jezusovo ravnanje ni ravnanje, ki bi ostajalo zgolj pri besedah in površnih dejanjih. Jezus človeka vzame resno in mu želi pokazati Božji smisel njegovega življenja. Jezus zna zahtevati, postaviti vsakega človeka pred njegove naloge ter tiste, ki ga poslušajo, potegniti iz udobja in konformizma, da bi tako spoznali troedinega Boga. Jezusa ganita lakota in trpljenje, še bolj pa ga gani nevednost. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti veliko stvari.