Seznam točk

Kajti to je božja volja, vaše posvečenje: (…) da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. Bogu pripadamo v celoti, z dušo in s telesom, z mesom in s kostmi, s čuti in z intelektualnimi sposobnostmi. Zaupno ga prosite: Jezus, varuj naše srce! Veliko, močno in nežno srce, ljubeče in obzirno srce, da bo zate prekipevalo od ljubezni, da bomo služili vsem dušam.

Naše telo je sveto, je tempelj Boga, pojasnjuje sveti Pavel. Ta apostolov vzklik mi v spomin prikliče poklicanost vseh k svetosti, ki jo Učitelj namenja ljudem: Estote vos perfecti sicut et Pater vester caelestis perfectus est. Gospod vse ljudi, brez razlike, prosi za odgovor na milost; od vsakogar, skladno z njegovimi osebnimi okoliščinami, zahteva udejanjanje kreposti, ki so lastne božjim otrokom.

Zato se sedaj, ko vas opominjam, da mora kristjan ohranjati popolno čistost, obračam na vse: na samske, ki morajo živeti popolno vzdržnost; in na poročene, ki živijo čistost tako, da izpolnjujejo dolžnosti, lastne njihovemu stanu.

Z božjim duhom čistost ni nadležno in ponižujoče breme. Je vesela pritrditev: volja, obvladovanje, premagovanje, ki ga ne daje meso niti ne prihaja iz nagona; izhaja iz volje, predvsem če je zedinjena z Gospodovo voljo. Da bi bili čisti — in ne zgolj vzdržni ali pošteni — moramo strastí podvreči razumu, vendar iz višjega razloga, ker nas spodbuja ljubezen.

To krepost primerjam s krili, ki nam omogočajo, da lahko v vsakem okolju na zemlji posredujemo božje zapovedi in božji nauk brez strahu, da bi se pri tem umazali. Krila — tudi krila tistih veličastnih ptic, ki lahko poletijo nad oblake — so težka, in to zelo. Toda če bi odpovedala, ne bi bilo letenja. Vtisnite si to v vaš razum, odločeni, da ne boste popustili, če opazite, da so vas oplazili kremplji skušnjave, ki se pojavi tako, da nam čistost predstavlja kot neznosno breme: bodite pogumni! Navzgor! Vse do sonca, na lov za Ljubeznijo.

Spomniti vas moram, da ne boste našli sreče zunaj vaših krščanskih obveznosti. Če bi jih opustili, bi vas hudo mučila slaba vest in bi bili navadni nesrečniki. Celo najbolj vsakdanje stvari, ki sicer prinašajo nekaj veselja in so dovoljene, lahko takrat postanejo grenke kot žolč, kisle kot ocet, odvratne kot strup.

Vi in jaz zaupamo Jezusu: Gospod, sklenem, da se bom boril, in vem, da Ti ne izgubljaš bitk. Razumem, da če kdaj doživim poraz, se je tako zgodilo, ker sem se oddaljil od Tebe! Naj me vodi tvoja roka, ne zaupaj mi in ne spusti me iz rok!

Pomislili boste: Oče, če pa sem tako srečen! Saj ljubim Jezusa Kristusa! Čeprav sem narejen iz ilovice, si želim doseči svetost s pomočjo Boga in njegove presvete Matere! Seveda ne dvomim v to: za vsak slučaj pa bi te rad vnaprej posvaril s temi spodbudami, če bi se kdaj pojavila kakšna težava.

Hkrati pa ti moram ponoviti, da je življenje kristjana — tvoje in moje — življenje ljubezni. To naše srce je prišlo na svet, da bi ljubilo. In kadar mu ni dano čisto, neomadeževano in plemenito čustvo, se maščuje in se preplavi z bedo. Resnična ljubezen do Boga — torej čistost življenja — je ravno tako daleč od čutnosti kot od neobčutljivosti, od kakršnekoli sentimentalnosti kakor tudi od odsotnosti ali trdote srca.

Žalostno je ne imeti srca. Tisti, ki se nikoli niso naučili nežno ljubiti, so navadni nesrečniki. Kristjani smo zaljubljeni v Ljubezen: Gospod noče, da smo hladni in togi, kakor mrtva snov. Hoče, da smo prežeti z njegovo ljubeznijo! Kdor se zaradi Boga odreče človeški ljubezni, ni zakrknjen samec, kakor tisti žalostni nesrečniki z zlomljenimi krili, ki so zaničevali velikodušnost čiste ljubezni.

Če nesrečno pademo, moramo takoj vstati. Z božjo pomočjo, ki nam je ne bo manjkalo, če bomo le uporabili potrebna sredstva, se moramo čim prej pokesati, biti ponižno iskreni ter zadoščevati, in tako se bo trenutni poraz spremenil v veliko zmago Jezusa Kristusa.

Prav tako se navadite bojevati svoj boj na področjih, ki so daleč od utrjenih zidov trdnjave. Ne moremo hoditi in loviti ravnotežje na meji greha: stanovitno se moramo izogibati posredno prostovoljnim dejanjem, zavrniti celo najmanjše pomanjkanje ljubezni ter spodbujati gorečnost po nenehnem in rodovitnem krščanskem apostolatu, ki potrebuje sveto čistost kot temelj in kot enega od njegovih najznačilnejših sadov. Poleg tega moramo svoj čas vedno napolniti z zavzetim in odgovornim delom ter si prizadevati za božjo navzočnost, saj nikoli ne smemo pozabiti, da smo bili odkupljeni za visoko ceno in da smo tempelj Svetega Duha.

Katere druge nasvete vam še predlagam? Tisto, kar so vedno uresničevali kristjani, ki so se zares trudili slediti Kristusu, ter tisti prvi verniki, ki so sami doživeli Jezusovo opogumljanje: reden stik z Gospodom v evharistiji, otroško klicanje k presveti Devici, ponižnost, zmernost, mrtvičenje čutov — “ni dobro gledati, česar ni dovoljeno poželeti,” je opozarjal sveti Gregor Veliki — ter pokora.

Dejali mi boste, da je vse to pravzaprav povzetek krščanskega življenja. Vsekakor ni umestno ločevati čistosti, ki je ljubezen, od bistva naše vere, ki je v tem, da se vedno znova zaljubimo v Boga, ki nas je ustvaril, ki nas je odrešil in ki nas nenehno vodi za roko, čeprav tega v številnih okoliščinah ne opazimo. Ne more nas zapustiti. Hči sionska pa pravi: Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Ali vas te besede ne navdajo z neizmernim veseljem?