Seznam točk

Odprimo evangelij svetega Mateja pri petindvajsetem poglavju: Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Evangelist pripoveduje, da so preudarne izkoristile čas. Premišljeno so si priskrbele potrebno olje in bile so pripravljene, ko so jim naznanili: Hej, čas je! Glejte, ženin! Pojdite mu naproti! Oživijo plamen na svojih svetilkah in vesele odhitijo, da bi ga sprejele.

Prišel bo tisti dan, ki bo zadnji in ki se ga ne bojimo: s trdnim zaupanjem v božjo milost smo od tega trenutka naprej pripravljeni velikodušno, stanovitno, z ljubeznijo v podrobnostih, s prižganimi svetilkami priti na to srečanje z Gospodom. Ker nas čaka veliko nebeško praznovanje. “Mi smo, predragi bratje, tisti, ki prisostvujemo na svatbeni gostiji Besede. Mi, ki že imamo vero v Cerkev, ki se hranimo s Svetim pismom, ki se veselimo, ker je Cerkev zedinjena z Bogom. Pomislite sedaj, prosim vas, ali ste prišli na to slavje v svatovski obleki: pozorno preiščite svoje misli.” Zagotavljam vam — tudi sebi zagotavljam — da bo to svatovsko oblačilo stkano iz božje ljubezni, ki jo bomo znali nabrati celo v najmanjših opravilih. Za zaljubljene je namreč značilno, da se potrudijo z majhnimi pozornostmi, celo v dejanjih, ki so na videz nepomembna.

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

Ponovno se obrnimo k evangeliju. Poglejmo se v našem vzoru, v Kristusu Jezusu.

Jakob in Janez sta preko svoje matere prosila Kristusa, da bi sedela na njegovi levici in desnici. Ostali učenci so bili ogorčeni nad njima. In naš Gospod, kaj odgovori? Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.

Ob drugi priložnosti, na poti v Kafarnaum, je Jezus — kakor druge dni — morda šel pred njimi. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: O čem ste se pogovarjali po poti? Oni pa so molčali, kajti po poti so — že spet — razpravljali med seboj, kdo je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel in jim rekel: Kdor sprejme enega takšnih otrok v mojemimenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.

Ali ta Jezusov način delovanja v vas ne zbuja ljubezni? Uči jih nauka in da bi ga razumeli, jim poda živ primer. Pokliče enega izmed otrok, ki so tekali po tisti hiši, in ga stisne k svojim prsim. Ta zgovorni molk našega Gospoda! Z njim je povedal vse: On ljubi tiste, ki so kakor otroci. Potem še doda, da je kot učinek te preprostosti, te ponižnosti duha, mogoče objeti Njega in Očeta, ki je v nebesih.

Premagajte lenobo, če jo slučajno zaznate, lažni izgovor, da molitev lahko počaka. Ne prelagajmo nikdar tega izvira milosti na jutrišnji dan. Zdaj je pravi čas. Bog, ki je ljubeči gledalec našega celotnega dne, vodi našo intimno molitev; ti in jaz — znova poudarjam — pa se Mu morava zaupati, kot se zaupa bratu, prijatelju, očetu. Reci mu — to mu govorim tudi jaz — da je On vsa Veličina, vsa Dobrota, vse Usmiljenje. In dodaj: Zato se želim zaljubiti vate kljub surovosti mojega vedenja, kljub tem mojim ubogim rokam, ki so zdelane in zamazane od prahu zemeljskih poti.

Tako bomo, skoraj brez da bi se zavedali, hodili naprej z božjimi koraki, trdnimi in krepkimi, v katerih je okusiti notranje prepričanje, da skupaj z Gospodom najdemo radost tudi v bolečini, v odpovedi, v trpljenju. Kakšna moč za božjega otroka, ko se zaveda tolikšne bližine svojega Očeta! Zato, naj se zgodi, kar hoče, sem trden, gotov s teboj, moj Gospod in Oče, ki si moja skala in moja trdnjava.

Učenci, piše sv. Janez, niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: Otroci, imate kaj prigrizniti? Ta Kristusov prizor domačnosti mi vzbuja veselje. Da to reče Jezus Kristus, Bog! On, ki že ima poveličano telo! Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Zdaj razumejo. Učencem pride na misel to, kar so tolikokrat slišali iz Učiteljevih ust: ribiči ljudi, apostoli. In razumejo, da je vse mogoče, ker je On tisti, ki vodi ribolov.

Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je tedaj rekel Petru: Gospod je. Ljubezen, ljubezen vidi od daleč. Ljubezen je prva, ki zazna te male pozornosti. Ta mladostni apostol z močno ljubeznijo, ki jo čuti do Jezusa, saj ga je imel rad z vso čistostjo in nežnostjo srca, ki nikoli ni bilo pokvarjeno, vzklikne: Gospod je!

Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo (…) in se vrgel v morje. Peter je ena sama vera. Vrže se v morje, navdan s čudovito drznostjo. Z Janezovo ljubeznijo in s Petrovo vero — kako daleč bomo prišli?

Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev. Brž položijo ulov h Gospodovim nogam, saj je njegov. Da bi se naučili, da so duše od Boga, da si nihče na zemlji ne more pripisovati te lastnine, da apostolat Cerkve — oznanjanje in odrešenjska stvarnost — ne temelji na ugledu nekaterih ljudi, marveč na božji milosti.

Jezus Petra trikrat izpraša, kot da bi mu hotel dati ponovno možnost, da zadosti za trikratno zatajitev. Peter se je že naučil, spametoval se je spričo lastne bede: globoko je prepričan, da je nepremišljeno postavljanje odveč, in zaveda se svoje šibkosti. Zato položi vse v Kristusove roke: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad. In kaj odgovori Jezus? Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Ne tvojih, ne vaših: moje ovce! Kajti On je ustvaril človeka, On ga je odrešil, On je odkupil vsako dušo, vsako posebej, za ceno — ponavljam — svoje krvi.

Ko so donatisti v 5. stoletju organizirali svoje napade proti katolikom, so trdili, da ni mogoče, da bi hiponski škof Avguštin izpovedoval resnico, ker je bil v preteklosti velik grešnik. In sveti Avguštin je svojim bratom v veri nakazal, kako je treba odgovoriti: “Avguštin je škof v katoliški Cerkvi; on nosi svoje breme, za katero bo moral dajati odgovor Bogu. Spoznal sem ga med dobrimi ljudmi. Če je slab, on to ve; če je dober, pa tudi nisem vanj polagal svojega upanja. Kajti prvo, kar sem se naučil v katoliški Cerkvi, je to, da ne polagam svojega upanja v človeka.”

Ne opravljamo našega apostolata. Če bi bilo tako, le kaj bi lahko rekli? Mi opravljamo — ker Bog to hoče, ker nam je tako ukazal: pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij— Kristusov apostolat. Zmote so naše; sadovi pa Gospodovi.

Ego quasi vitis fructificavi …Jaz sem kakor vinska trta pognala ljubkost, moje cvetje daje sijajne in bogate sadove. Tako smo prebrali v berilu. Naj bo v naših srcih in v srcih vseh kristjanov obilna ta prijetna milina, ki je pobožnost do naše Matere, in naj nas vodi do najpopolnejšega zaupanja vanjo, ki vselej bedi nad nami.

Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu, mati spoznanja in svetega upanja. Na to nas danes spominja sveta Marija. Na učno uro o lepi ljubezni, o čistem življenju, o čutečem in zavzetem srcu, da bi se naučili biti zvesti v službi Cerkvi. To ni kakršnakoli ljubezen: je Ljubezen. Tukaj ni prevar, niti preračunljivosti, niti pozabe. Lepa ljubezen zato, ker je njen začetek in konec v trikrat svetem Bogu, ki je vsa Lepota in vsa Dobrota in vsa Veličina.

Slišimo pa tudi govoriti o strahu. Ne predstavljam si drugega strahu kot strah zaradi oddaljitve od Ljubezni. Bog naš Gospod namreč noče, da smo strahopetni, bojazljivi ali neodločno predani Njemu. Potrebuje našo drznost, pogum, rahločutnost. Strah, o katerem nam govori svetopisemsko besedilo, nam prikliče v spomin ono drugo tožbo iz Pisma: Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša; iskala sem ga, pa ga nisem našla.

To se lahko zgodi, če človek ni do konca razumel, kaj pomeni ljubiti Boga. Tedaj srce dopusti, da ga pritegnejo stvari, ki ne vodijo h Gospodu. Posledica tega je, da ga izgubimo izpred oči. Drugič je morda Gospod tisti, ki se skrije: On ve zakaj. Takrat nas spodbuja, da bi ga iskali bolj goreče, in ko ga najdemo, radostni vzkliknemo: Prijela sem ga in ga nisem spustila.

Mašni evangelij nas je spomnil na tisti ganljivi prizor, ko Jezus ostane v Jeruzalemu in uči v templju. Misleč, da je pri popotni druščini, sta prehodila pot enega dne. Iskala sta ga med sorodniki in znanci; in ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem, da bi ga poiskala. Božja Mati, ki je zavzeto iskala svojega Sina, izgubljenega brez njene krivde, ki je izkusila največje veselje, ko ga je našla, nam bo pomagala stopiti korak nazaj, popraviti, kar je potrebno popraviti, kadar nam zaradi naše lahkomiselnosti ali grehov ne bo uspelo razločiti Kristusa. Tako bomo dosegli veselje, ko ga bomo lahko ponovno objeli in mu dejali, da ga ne bomo nikoli več izgubili.

Marija je mati vednosti, ker se ob njej naučimo najpomembnejše lekcije: da nič ni vredno truda, če nismo z Gospodom; da nič ne koristijo vsa čudesa sveta in vse izpolnjene ambicije, če v naših prsih ne gori plamen žive ljubezni, luč svetega upanja, ki je predokus neskončne ljubezni v naši dokončni domovini.