Seznam točk

Kjerkoli že smo, nas Gospod spodbuja: Bodi čuječ! Zaradi te božje prošnje vzdržujmo z deli v naši zavesti upanja polno željo po svetosti. Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, nam šepeta na uho. Nehaj graditi gradove v oblakih in se odloči odpreti svojo dušo Bogu, kajti izključno v Gospodu boš našel resnični temelj svojega upanja in temelj za to, da boš drugim delal dobro. Kadar se človek ne bori s samim seboj, kadar v svoji notranji utrdbi dokončno ne zavrne sovražnikov — napuha, nevoščljivosti, poželenja mesa in oči, samozadostnosti, ponorelega pohlepa razbrzdanosti — kadar ni notranjega boja, takrat najplemenitejši ideali ovenijo kakor cvet v travi. Vzide namreč sonce s pripeko in posuši travo; in njencvet se osuje in lepota njegovega videza izgine. Nato pa, kakor strupena in vsiljiva rastlina, iz najmanjše špranje poženeta malodušje in žalost.

Jezus ni zadovoljen z oklevajočo privolitvijo. On želi in ima pravico do tega, da gremo naprej celovito in ne popuščamo pred težavami. Zahteva trdne, konkretne korake, kajti nekakšni splošni sklepi navadno bolj malo koristijo. Ti tako ohlapno določeni sklepi se mi zdijo varljivi prividi, ki skušajo utišati božje klice, ko jih srce zasliši; so kot navidezni plameni, ki niti ne vnemajo niti ne dajejo toplote, ter izginejo enako bliskovito, kot so se pojavili.

Zato se bom prepričal o iskrenosti tvojih namenov, da dosežeš cilj, če te bom videl hoditi odločno. Delaj dobro in preveri svoj običajen odnos do dela, ki ga opravljaš v slehernem trenutku; udejanjaj pravičnost v okolju, kjer se nahajaš, čeprav se šibiš pod težo napora; povečuj srečo tistih, ki te obdajajo, tako da jim z veseljem služiš na mestu, kjer delaš, s trudom, da bi delo dokončal z največjo možno popolnostjo, s tvojim razumevanjem, s tvojim nasmehom, s tvojo krščansko držo. In vse to za Boga, misleč na njegovo slavo, s pogledom, uprtim v višave, hrepeneč po dokončni domovini, kajti samo ta cilj je vreden truda.

Moram vas opozoriti na past, ki je Satan — ta ne gre nikoli na počitnice! — ne podcenjuje in jo uporablja, da bi nam ukradel mir. Morda se kdaj pa kdaj v nas prikrade dvom ali skušnjava in mislimo, da žalostno nazadujemo ali pa da komajda kaj napredujemo. Okrepi se celo prepričanje, da kljub prizadevanju, da bi postali boljši, postajamo še slabši. Zagotavljam vam, da ta pesimistična sodba običajno odseva zgolj neko lažno predstavo, ki jo je treba zavrniti. V teh primerih se navadno dogaja, da duša postane bolj pozorna in vest bolj izostrena, ljubezen pa bolj zahtevna; ali pa se zgodi, da nas delovanje milosti močneje razsvetljuje in se nam pred očmi pokažejo tolike malenkosti, ki jih v somraku morda sploh ne bi opazili. Kakorkoli že, pozorno se moramo izprašati o tem, kar nas vznemirja, kajti Gospod nas s svojo lučjo prosi za več ponižnosti ali več velikodušnosti. Spomnite se, da nas božja previdnost nenehno vodi in ne skopari z mogočnimi in z malimi čudeži, da bi svojim otrokom pomagala iti naprej.

Militia est vita hominis super terram, et sicut dies mercenarii, dies eius, človekovo življenje na zemlji je bojevanje in njegovi dnevi so obremenjeni s težo dela. Nihče se ne izogne temu imperativu, niti lagodneži, ki o tem nočejo vedeti ničesar: bežijo iz Kristusovih čet in se navdušujejo za druge boje, da bi zadostili svoji lenobi, svoji nečimrnosti, svojim ozkosrčnim ambicijam. Ti so sužnji svoje lastne muhavosti.

Ker je stanje nenehnega boja človeškim bitjem že prirojeno, poskušajmo svoje obveznosti izpolnjevati vztrajno, tako da molimo in delamo s pozitivno voljo, s pravilnim namenom, s pogledom, uprtim v tisto, kar hoče Bog. Tako se bodo izpolnila naša hrepenenja po ljubezni in napredovali bomo v hoji k svetosti, čeprav bomo ob koncu dneva izkušali, da nas čaka še dolga pot.

Vsak dan z odločnim serviam! — služil ti bom, Gospod — obnovite namen, da ne boste popustili, da ne boste zapadli v lenobo ali zanikrnost, da se boste s svojimi opravili soočali z več upanja, z več optimizma. In če bomo v kakšnem majhnem spopadu poraženi, bodimo trdno prepričani, da bomo to nevšečnost lahko premagali z dejanjem iskrene ljubezni.

Krepost upanja, torej gotovost, da nas Bog vodi s svojo previdnostjo in vsemogočnostjo, ki nam dajeta potrebna sredstva, nam govori o tej nenehni Gospodovi dobroti do ljudi, do tebe, do mene. Vedno nas je pripravljen uslišati, ker se nikoli ne naveliča poslušati. Zanimajo ga tvoje veselje, tvoji uspehi, tvoja ljubezen, pa tudi tvoje stiske, tvoja bolečina, tvoji neuspehi. Zato ne upaj vanj samo takrat, ko trčiš ob svojo šibkost; k svojemu nebeškemu Očetu se obračaj v naklonjenih in nenaklonjenih okoliščinah, zatekaj se k njegovi usmiljeni zaščiti. Gotovost naše osebne ničnosti — da bi spoznali to resničnost, ni treba velike ponižnosti; smo namreč prava množica ničel — se bo spremenila v nepremagljivo stanovitnost, kajti na levi strani našega jaza bo stal Kristus, in kako neizmerno število bo nastalo takrat! Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?

Navadite se v vsem videti Boga ter razumeti, da nas On vedno pričakuje, da nas gleda in zahteva prav to, da mu vdano sledimo, ne da bi zapustili svoje mesto na tem svetu. Hoditi moramo v ljubeznivi čuječnosti in si iskreno prizadevati, da ne bi izgubili njegove božje družbe.

Eden izmed tistih izvedencev, ki niso več pravilno razločevali Mojzesu razodetih naukov, naukov, ki so jih oni sami zapletli z nekoristno kazuistiko, je pomešan med množico Gospodu zastavil vprašanje. Jezus je odprl svoja božja usta, da bi odgovoril temu učitelju postave. Odgovoril mu je počasi, z gotovim prepričanjem nekoga, ki je to dobro izkusil: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.

Poglejte sedaj Učitelja v krogu njegovih učencev v dvorani zadnje večerje. Ko se je bližal trenutek njegovega trpljenja, je srce Kristusa, obdanega s tistimi, ki jih je ljubil, vzplamenelo v neizrekljivem ognju: Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Da bi se preko vrstic svetega evangelija lahko približali Gospodu, vam vedno priporočam, da se trudite v prizor vživeti tako, da boste v njem udeleženi kakor še ena oseba več. Tako se boste — vem za mnoge navadne in običajne ljudi, ki to živijo — zatopili v razmišljanje, kakor Marija, pozorni na Jezusove besede, ali pa se mu boste kakor Marija upali iskreno izraziti svoje skrbi, celo najmanjše.

Eden od njenih prvih izrazov je ta, da dušo popelje na potí ponižnosti. Ko si iskreno priznamo, da nismo nič; ko razumemo, da bi bilo brez božje pomoči celo najšibkejše in najslabotnejše bitje boljše od nas; ko se zavemo, da smo sposobni vseh zmot in grozot; ko vemo, da smo grešniki, čeprav se prizadevno borimo, da bi se oddaljili od tolikšne nezvestobe …kako bi lahko tedaj slabo mislili o drugih? Kako bi se lahko v srcu razvijal fanatizem, nestrpnost, nadutost?

Ponižnost nas kakor za roko vodi do najboljšega načina, kako ravnati z bližnjim: razumevanje do vseh, sožitje z vsemi, odpuščanje vsem; brez ustvarjanja ločitev ali zaprek; biti — vedno! — orodje edinosti. V globini človeka upravičeno obstaja močno hrepenenje po miru, po zedinjenosti s soljudmi, po vzajemnem spoštovanju pravic vsake osebe, tako da se vse to spremeni v bratstvo. Odseva sledi nečesa, kar je najdragocenejše v našem človeškem položaju: če smo vsi božji otroci, potem bratstvo ni le fraza niti ni nekakšen nedosegljiv ideal; pokaže se kot težek, a stvaren cilj.

Pred vsemi prezirljivci, skeptiki in brezbrižneži, pred tistimi, ki so svojo strahopetnost spremenili v mentaliteto, moramo kristjani dokazati, da je ta ljubezen mogoča. Morda nam veliko dejavnikov otežuje, da bi ravnali na tak način, kajti človek je bil ustvarjen kot svoboden in ima možnost, da se zaman in s priokusom grenkobe zoperstavlja Bogu. Kljub vsemu pa je takšno ravnanje možno in resnično, saj se nujno rodi kot posledica božje ljubezni in ljubezni do Boga. Tedaj bomo v vsej njeni globini in z vso njeno rodovitnostjo razumeli bolečino, žrtev in nesebično izročitev v vsakodnevnem sobivanju.