Seznam točk

Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost, uči apostol Peter. V kateremkoli obdobju, v katerihkoli človeških okoliščinah ne obstaja druga pot, da bi živeli božje življenje, kakor pot ponižnosti. Se morda Gospod veseli našega ponižanja? Ne. Kaj bi dosegel z našo pobitostjo ta, ki je ustvaril vse in ki ohranja in vodi vse, kar obstaja? Bog želi našo ponižnost, da se izpraznimo samih sebe, edinole zato, da bi nas lahko napolnil On; hoče, da mu ne bi postavljali ovir, da bi bilo — povedano po človeško — v našem ubogem srcu več prostora za njegovo milost. Kajti Bog, ki nas navdihuje k ponižnosti, je isti Bog, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva. Naš Gospod nas naredi za svoje, nas pobožanstvi z dobrim pobožanstvenjem.

In kaj preprečuje to ponižnost, to dobro pobožanstvenje? Napuh. To je glavni greh, ki nas vodi k slabemu pobožanstvenju. Napuh nas pripelje do tega, da — morda v malenkostnih stvareh — sledimo namigu, ki ga je Satan dal našim prastaršem: Odprle bi se vama oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobroin húdo. V Svetem pismu beremo tudi: Človekov napuh se začne s tem, da odpade od Gospoda. Kajti ta pregreha, ko je enkrat ukoreninjena, vpliva na vse človekovo življenje, dokler se ne spremeni v to, kar sveti Janez imenuje superbia vitae, napuh življenja. Napuh? Zaradi česa? Sveto pismo vsebuje hkrati tragične in komične poudarke, s katerimi osramoti napuh: zakaj se prevzemaš, prah in pepel? Še za časa življenja bljuvaš svoje drobovje. Majhna bolezen: zdravnik se nasmiha. Človek, ki je danes kralj, bo jutri mrtev.