Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 5 točka na temo Božja ljubezen  → žrtve iz ljubezni.

Čas je, da se zatečeš k tvoji blaženi nebeški Materi, da te sprejme v svoje naročje in ti od svojega Sina izprosi usmiljen pogled. In takoj poskusi narediti konkreten sklep: odtrgaj se že enkrat — pa čeprav boli — od te podrobnosti, ki te ovira in ki jo Bog in ti dobro poznata. Napuh, čutnost, pomanjkanje nadnaravnega čuta se bodo združili in ti prišepetavali: Tole? Saj to je vendar trapasta, nepomembna okoliščina! Ne da bi se še naprej ukvarjal s to skušnjavo, ti odgovôri: Izročil se bom tudi v tej božji zahtevi! Za to imaš veliko razlogov: ljubezen se na poseben način izraža v malenkostih. Običajno so žrtve, za katere nas prosi Gospod, tiste najtežje, čisto majhne, toda tako stalne in dragocene kakor bitje srca.

Koliko mater poznaš, ki so postale junakinje kakšnega herojskega, izrednega dejanju? Malo, zelo malo. Toda ti in jaz poznava mnoge junaške, zares junaške matere, ki se ne pojavljajo pri ničemer, kar bi zbujalo pozornost, ki nikoli ne bodo postale senzacionalna novica, kakor temu pravijo. Vendar se v vsakem trenutku življenja nenehno odpovedujejo same sebi, se z veseljem odrekajo temu, kar je všeč njim, svojemu času, svojim možnostim uveljavitve ali doseganja uspehov, vse zato, da bi dneve svojih otrok obložile s srečo.

Poglejmo še druge primere, prav tako vzete iz vsakdanjega življenja. O njih govori sveti Pavel: Tisti, ki v tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado. Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejominljiv venec, mi pa neminljivega. Dovolj je, da malo pogledate okrog sebe. Poglejte, kolikim žrtvam se ljudje, ženske in moški, podvržejo z dobro ali slabo voljo, zato da skrbijo za svoje telo, da ohranjajo zdravje, da bi bili od drugih deležni spoštovanja … Kaj pa mi? Ali ne bomo zmožni biti ganjeni ob tej neizmerni božji ljubezni, na katero se človeštvo tako slabo odziva, in ne bomo mrtvičili, kar je potrebno mrtvičiti, da bosta naš razum in naše srce bolj pozorna na Gospoda?

Krščanski čut se je v zavesti mnogih ljudi sprevrgel do te mere, da kadar je govora o mrtvičenju in pokori, pomislijo samo na dolgotrajen post in spokorniške pasove, ki se omenjajo v občudovanja vrednih življenjepisih nekaterih svetnikov. Na začetku tega razmišljanja smo postavili jasno vodilo, da moramo kot zgled našega ravnanja posnemati Jezusa Kristusa. Res je, na začetku svojega učenja se je nanj pripravil tako, da se je umaknil v puščavo in se postil štirideset dni in štirideset noči. Toda pred in po tem je živel krepost zmernosti s tolikšno naravnostjo, da so njegovi sovražniki to izkoristili in mu opravljivo očitali, da je požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Rad bi, da bi v vsej njeni globini odkrili to preprostost Učitelja, ki se ne postavlja s svojim spokornim življenjem. On namreč od tebe pričakuje enako: Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; kazijo si namreč obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Tako se moraš vaditi v duhu spokornosti: pred Bogom kakor otrok, kakor malček, ki svojemu očetu pokaže, kako ga ima rad, tako da se odpove svojim malim zakladom brez vrednosti — praznemu tulcu, vojačku brez glave, zamašku od steklenice. Težko mu je narediti ta korak, toda ljubezen na koncu zmore več in zadovoljen iztegne roko.

Lahko bi nadaljeval in ti naštel célo množico malenkosti — navedel sem ti samo tiste, ki so mi sedaj prišle na misel in jih boš lahko izkoristil v teku dneva, da se boš lahko vedno bolj približeval Bogu, vedno bolj tvojemu bližnjemu. Če sem ti omenil te zglede — vztrajam — tega nisem storil zato, ker bi preziral veliko pokoro. Nasprotno; le-ta se izkaže kot sveta in dobra in celo potrebna, kadar Gospod kliče na to pot in ko ti jo odobri tisti, ki vodi tvojo dušo. Toda opozarjam te, da so velike pokore združljive tudi z velikimi padci, ki jih povzroči napuh. Nasprotno pa ob tej nenehni želji, da bi ugajali Bogu v majhnih osebnih bitkah — na primer nasmehniti se, kadar nam ni prav nič do tega … razen tega vam zagotavljam, da je nasmeh včasih težji kakor ena ura spokorniškega pasu — težko najdemo povod za ponos, te smešno neumne naivnosti, ko se imamo za pomembne junake; sebe bomo videli kot otroka, ki mu s težavo uspe izročiti njegovemu očetu ničvredne drobnarije, ki pa jih oče sprejme z neizmernim veseljem.

Potemtakem se mora kristjan vedno mrtvičiti? Da, toda iz ljubezni. Kajti ta zaklad naše poklicanosti imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem telesu.

Morda do sedaj nismo čutili, kako nujno je tako od blizu slediti Kristusovim korakom. Morda nismo opazili, da lahko njegovi zadoščevalni žrtvi pridružimo naše male odpovedi: za naše grehe, za grehe ljudi v vseh obdobjih, za to zlonamerno delovanje Luciferja, ki nenehno nasprotuje Bogu s svojim non serviam! Kako bi si drznili brez hinavščine vzklikniti: Gospod, bolijo me žalitve, ki ranijo tvoje preljubeznivo srce, če se ne odločimo, da se bomo odpovedali kakšni malenkosti ali mu izročili kakšno majčkeno žrtev v čast njegovi ljubezni? Pokora, resnično zadoščevanje, nas vodi po poteh izročitve, ljubezni. Izročitev, da bi zadoščevali, in ljubezen, da bi pomagali drugim, kakor je Kristus pomagal nam.

Odslej naj se vam mudi ljubiti. Ljubezen nam bo preprečevala, da bi se pritoževali in upirali. Pogosto namreč prenašamo težave, da; vendar tarnamo; in takrat zapravljamo božjo milost, poleg tega pa ji zvežemo roke za prihodnje zahteve. Hilarem enim datorem diligit Deus. Bog ljubi veselega darovalca, ki daje neprisiljeno, s spontanostjo; ta pa se rodi iz zaljubljenega srca, brez vika in krika nekoga, ki se izroča, kakor da bi delal uslugo.