Seznam točk

Tvoja vera je premalo dejavna. Lahko bi rekli, da je bolj vera pobožneža kot vera človeka, ki se bori za svetost.

Razumem nadnaravno in človeško veselje tistega človeka, ki ga je doletela sreča biti v prednji četi božje setve.

“Čudovito je, ko se čutiš edinstvenega, da bi vzbudil celo mesto in njegovo okolico,” si je prepričan ponavljal.

— Ne čakaj, da pridejo drugi ali da boš imel na razpolago več sredstev: duše te potrebujejo danes, zdaj.

Bodi pogumen v svoji molitvi in Gospod te bo iz pesimista spremenil v optimista; iz bojazljivca v drzneža; iz malodušneža v človeka vere, v apostola!

Težave, ki so te prej mučile — zdele so se ti kot visoka gorovja —, so popolnoma izginile, po božje so se razrešile kot takrat, ko je Gospod vetru in vodam ukazal, naj se umirijo.

— In pomisli, da si še vedno dvomil!

“Ne pomagajte toliko Svetemu Duhu!” mi je pravil prijatelj v šali, vendar z veliko strahu.

— Odgovoril sem: Mislim, da “mu pomagamo” malo.

Kadar vidim toliko strahopetnosti, toliko lažne previdnosti … pri moških in ženskah, gorim v želji, da bi jih vprašal: Torej sta vera in zaupanje za pridiganje, ne pa za življenje?

Znašel si se v drži, ki se ti zdi precej čudna: po eni strani si malodušen, ko pogledaš navznoter; po drugi pa prepričan, navdušen, ko pogledaš navzgor.

— Ne skrbi, to je znak, da se bolje spoznavaš in — to pa je pomembno! — da bolje spoznavaš Njega.

Nobenega opravičila nimaš. Krivda je samo tvoja. Če veš — saj se dovolj poznaš —, da po tisti poti — s tistim branjem, s tisto družbo, … — lahko končaš v prepadu, zakaj še naprej trmasto vztrajaš pri misli, da je to morda priložnost, ki pripomore k tvoji izobrazbi in zori tvojo osebnost?

Temeljito spremeni svoj načrt, četudi to zate pomeni več napora, manj razvedrila na razpolago. Čas je že, da se obnašaš kot odgovorna oseba.

Gospoda zelo boli brezvestnost tolikih ljudi, ki se ne trudijo za izogibanje premišljenim malim grehom. To je normalno — si mislijo in se upravičujejo —, saj se nam takšni prestopki vsem dogajajo!

Dobro me poslušaj: večina tiste drhali, ki je obsodila Kristusa in ga usmrtila, je prav tako pričela samo z vzklikanjem — tako kot drugi! —, s prihodom na vrt Getsemani — skupaj z drugimi! …

Nazadnje, spet pod pritiskom tega, kar so delali “vsi”, niso znali ali niso hoteli stopiti nazaj … in so križali Jezusa!

— Sedaj, po dvajsetih stoletjih, se še vedno nismo naučili.

Ker boš prej ali slej nujno zadel ob očitnost lastne osebne bede, te želim posvariti pred nekaterimi skušnjavami, ki ti jih bo hudič takrat podtikal in ki jih moraš takoj pregnati: misel, da je Bog pozabil nate, da je tvoja poklicanost k apostolatu prazna, ali da teža bolečine in grehov sveta presega tvoje apostolske moči …

— Nič od tega ni res!

Če se resnično boriš, potrebuješ spraševanje vesti.

Poskrbi za dnevno spraševanje: preveri, ali čutiš bolečino od ljubezni, ker z našim Gospodom ne ravnaš, kot bi moral.

Na isti način kot mnogi prisostvujejo postavljanju “prvih kamnov”, brez da bi jih skrbelo, ali bo tako pričeto delo kasneje tudi dokončano, se grešniki varajo z besedo “zadnjikrat”.

Kadar je treba “presekati”, ne pozabi, da je “zadnjikrat” bilo prejšnjikrat, kar je že minilo.

Svetujem ti, da se kdaj poskusiš vrniti … na začetek svoje “prve spreobrnitve”, kar je podobno kot postati kakor otrok, če že ni ravno isto: v duhovnem življenju se je treba prepustiti s popolnim zaupanjem, brez strahu in zvijače; treba je popolnoma jasno govoriti o tem, kar nosimo v svojih mislih in v svoji duši.

Kako boš prišel ven iz tega stanja mlačnosti, obžalovanja vredne medlosti, če ne uporabljaš sredstev! Boriš se zelo malo in, kadar se potrudiš, storiš to kakor iz kljubovanja in čemerno, skoraj v želji, da tvoja bedna prizadevanja ne bi rodila učinka, da bi se tako sam pri sebi upravičil: da od sebe ne bi zahteval in da od tebe ne bi zahtevali več.

— Izpolnjuješ svojo voljo, ne božjo. Dokler se zares ne spremeniš, ne boš srečen niti ne boš dosegel miru, ki ti sedaj manjka.

— Ponižaj se pred Bogom in si prizadevaj resnično ljubiti.

Kakšna izguba časa in kako človeški pogled, kadar vse omejujejo na taktiko, kot da bi bila tam skrivnost učinkovitosti.

— Pozabljajo, da je božja “taktika” ljubezen brez meja; tako je On premostil nepremostljivo vrzel med nebom in zemljo, ki jo z grehom povzroča človek.

Naj bo “divja” tvoja iskrenost pri spraševanju vesti; to pomeni pogum: isti pogum, s katerim se pogledaš v ogledalo, da bi ugotovil, kje si ranjen ali kje si se umazal ali kje so tvoje pomanjkljivosti, ki jih moraš odstraniti.

Moram te vnaprej opozoriti na neko zvijačo “satana” — takole, z malo začetnico, ker si več ne zasluži! —, ki se skuša poslužiti najbolj normalnih okoliščin, da bi nas malo ali zelo odvrnil od poti, ki nas vodi k Bogu.

Če se boriš, še bolj pa, če se boriš zares, se ne smeš čuditi, da nenadoma nastopi utrujenost ali čas, ko je treba iti “na silo”, brez kakršnekoli duhovne ali človeške tolažbe. Glej, kaj so mi napisali pred časom in kar povzemam z mislijo na nekatere, ki naivno menijo, da gre milost mimo narave: “Oče, že nekaj dni čutim strašno lenobo in apatijo do izpolnjevanja življenjskega načrta; vse delam na silo in brez pravega duha. Molite zame, da bi kmalu minila ta kriza, zaradi katere zelo trpim ob misli, da me lahko odvrne od poti.”

— Odgovoril sem samo: Nisi vedel, da ljubezen zahteva žrtev? Beri počasi Učiteljeve besede: “Kdor ne vzame svojega križa “cotidie” — vsak dan, ni mene vreden.” In kasneje: “Ne bom vas zapustil sirot …” Gospod dopušča to tvojo suhoto, ki postaja tako trda, da bi Ga bolj ljubil, da bi zaupal v Njega, da bi s križem soodreševal, da bi Ga srečal.

Hudič se zdi prav malo bister! si mi pravil. Ne razumem njegove nespameti: vedno iste zvijače, iste neresnice …

— Povsem prav imaš. Vendar smo ljudje še manj bistri in se ne znamo spametovati ob napakah drugih … Satan pa računa z vsem tem, da bi nas skušal.

Nekoč sem slišal, da se v velikih bitkah ponavlja čuden pojav. Četudi je zmaga od vsega začetka zagotovljena zaradi premoči v številu in v sredstvih, v teku spopada ne manjka trenutkov, ko zaradi šibkosti enega oddelka grozi poraz. Tedaj pride oster ukaz z vrhovnega poveljstva in vrzel v krilu, ki je v težavah, se zapolni.

— Pomislil sem nate in nase. Z Bogom, ki ne izgublja bitk, bova vedno zmagovalca. Zato v borbi za svetost, če opaziš svojo nemoč, poslušaj ukaze, upoštevaj jih, pusti si pomagati, … kajti On ne odpove.

Iskreno si odprl srce svojemu voditelju in spregovoril v božji navzočnosti … in bilo je čudovito videti, kako si ti sam prihajal do primernega odgovora na svoje poskuse izmikanja.

Ljubímo duhovno vodstvo!

Včasih si izumljaš “težave”, ker ne greš do korenin svojega načina obnašanja.

— Edino, kar ti potrebuješ, je odločna sprememba fronte: vdano izpolnjevati svojo dolžnost in biti zvest napotkom, ki si jih prejel v duhovnem vodstvu.

Močneje si začutil nujnost, “fiksno idejo” biti svet; in lotil si se dnevnega boja brez oklevanja, prepričan, da moraš pogumno presekati kakršenkoli simptom povprečnosti.

Kasneje, ko si govoril z Gospodom v molitvi, si jasneje razumel, da je boj sinonim za ljubezen, in si ga prosil za večjo ljubezen, brez strahu pred spopadom, ki te čaka, kajti boril se boš po Njem, z Njim in v Njem.

“Felix culpa!” poje Cerkev … Blažena tvoja napaka — ti ponavljam na uho —, če ti je služila, da ne bi zopet padel; pa tudi da bi bolje razumel in pomagal bližnjemu, ki ni nižje kakovosti kot ti.

Je mogoče — sprašuješ potem, ko si odbil skušnjavo —, je mogoče, Gospod, da bi jaz bil … tisti drugi?

Povzel ti bom tvojo klinično pot: tu padem in tam vstanem … To zadnje je pomembno. — Torej nadaljuj s tem intimnim bojem, četudi se premikaš po polževo. Naprej!

— Dobro veš, sin, do kod lahko prideš, če se ne boriš: eno brezno kliče druga brezna.

Sram te je pred Bogom in pred drugimi. V sebi si odkril staro in obnovljeno nesnago: ni nagona, niti slabega nagnjenja, ki ga ne bi silno občutil … imaš pa še oblak negotovosti v srcu. Poleg tega se skušnjava pojavi, ko jo najmanj hočeš ali pričakuješ, ko od napora popušča tvoja volja.

Ne veš več, ali te to ponižuje, vendar te boli, ko se vidiš takšnega … Toda naj te boli zaradi Njega, zaradi ljubezni do Njega; to kesanje iz ljubezni ti bo pomagalo ostati čuječ, kajti boj bo trajal, dokler bomo živi.

Použiva te tako velika želja, da bi znova zapečatil svojo izročitev, ki si jo nekoč napravil: da bi se zavedal in živel kot božji otrok!

— Položi v Gospodove roke svoje mnoge bede in nezvestobe. Tudi zato, ker je to edini način, da olajšaš njihovo težo.

Obnavljanje ni popuščanje.

Dnevi duhovne obnove. Zbranost, da bi spoznal Boga, da bi spoznal sebe in tako napredoval. Čas, potreben za odkrivanje, v čem in kako se je treba spremeniti: Kaj moram storiti? Česa se moram izogibati?

Naj se ne ponovi isto kot lansko leto.

— “Kako je bilo na duhovni obnovi?” so te vprašali. In si odgovoril: “Zelo dobro smo počivali.”

Dnevi tišine in intenzivne milosti … Molitev iz obličja v obličje z Bogom …

Iz mene je privrelo zahvaljevanje ob pogledu na tiste ljudi, obtežene z leti in izkušnjami, ki se odprejo ob božjem dotiku in odgovorijo kakor otroci, navdušeni nad možnostjo, da lahko iz svojega življenja še napravijo kaj koristnega …, kar bi izbrisalo vse njihove stranpoti in vse njihove malomarnosti.

— Ob spominu na tisti prizor sem ti priporočil: ne zanemarjaj svojega boja v življenju pobožnosti.

“Auxilium christianorum!” — Pomoč kristjanov, vzklikajo odločno lavretanske litanije. Si poskušal ponavljati ta vzklik v svojih težkih trenutkih? Če storiš to z vero, z nežnostjo hčere ali sina, boš izkusil učinkovitost posredovanja svoje Matere svete Marije, ki te bo vodila do zmage.

Bojuj se proti robatosti svojega značaja, proti svoji sebičnosti, proti svojemu udobju, proti svojim antipatijam … Razen tega, da moramo biti soodrešeniki, bo nagrada, ki jo boš prejel — dobro premisli —, v neposrednem razmerju s setvijo, ki si jo opravil.

Nastopaš kot izvrsten teoretik … — Vendar ne popustiš niti v brezpomembnih malenkostih! — Ne verjamem v tega tvojega duha mrtvičenja!