Seznam točk

Vsi ne morejo postati bogati, modri, slavni … Vendar pa smo vsi — da, “vsi” — poklicani, da postanemo sveti.

Zvestoba do Boga zahteva boj. In sicer boj iz bližine, mož proti možu — stari človek in božji človek —, podrobnost za podrobnostjo, brez omahovanja.

Preizkušnja, tega ne zanikam, postaja pretrda: hoditi moraš navkreber, “na silo”.

— Kaj ti svetujem? — Ponavljaj: “Omnia in bonum!” Karkoli se zgodi, “karkoli se mi zgodi”, je v moje dobro … Zatorej — to je sklep na mestu — sprejmi tisto, kar se ti zdi tako težko, kakor sladko stvarnost.

Danes ni dovolj biti dober moški ali ženska. — Poleg tega ni dovolj dober, kdor je zadovoljen zgolj s tem, da je skoraj … dober: treba je biti “revolucionaren”.

Ob soočenju s hedonizmom, s poganskim in materialističnim tovorom, ki nam ga ponujajo, hoče Kristus nekonformiste, upornike ljubezni!

Svetost, resnično prizadevanje, da bi jo dosegli, ne pozna premora niti počitnic.

Nekateri se vse življenje obnašajo tako, kot da bi Gospod o izročitvi in poštenem ravnanju govoril le tistim, ki jim to ni težko — takšni ljudje ne obstajajo! —, ali tistim, ki se jim ni treba boriti.

Pozabljajo, da je vsem Jezus rekel: Božje kraljestvo se osvaja s silo, s svetim bojem vsakega trenutka.

Kako si mnogi prizadevajo za reforme!

Ali ne bi bilo bolje, če bi se reformirali mi vsi, vsakdo, da bi zvesto izpolnjevali, kar je ukazano?

Čofotaš v skušnjavah, spravljaš se v nevarnost, igraš se s pogledom in z domišljijo, pogovori o … neumnostih. — Potem pa se prestrašiš, ker te napadajo dvomi, pomisleki, zmeda, žalost, malodušje.

— Priznati mi moraš, da nisi preveč dosleden.

Po začetnem navdušenju se je pričelo omahovanje, neodločnost, bojazni. — Skrbi te študij, družina, ekonomsko vprašanje, predvsem pa misel, da ne zmoreš, da morda nisi koristen, da ti manjka življenjskih izkušenj.

Za premagovanje teh bojazni — skušnjav hudiča ali pomanjkanja tvoje velikodušnosti! — ti bom dal zanesljivo sredstvo: “preziraj jih”, izbriši te misli iz svojega spomina. To je odločno oznanjal že Učitelj pred dvajsetimi stoletji: “Ne oziraj se nazaj!”

V svoji duši moramo gojiti resnično grozo do greha. Gospod — ponavljaj s skesanim srcem —, naj te ne žalim več!

Vendar se ne prestraši, ko občutiš breme ubogega telesa in človeških strasti; bilo bi neumno in otročje naivno, če bi sedaj ugotovil, da “to” obstaja. Tvoja beda ni ovira, temveč spodbuda, da bi se bolj združil z Bogom, da bi ga stalno iskal, kajti On nas očiščuje.

Če domišljija kipi okoli tebe, ustvarja varljive položaje, okoliščine, ki se navadno ne skladajo s tvojo potjo, te neumno raztresajo, te ohlajajo in oddaljujejo od božje navzočnosti. — Nečimrnost.

Če se domišljija vrti okrog drugih, zlahka zapadeš v zmoto, da sodiš — kadar to ni tvoje poslanstvo — ter na pritlehen in neobjektiven način razlagaš njihovo vedenje. — Predrzne sodbe.

Če domišljija obletava tvoje talente in način govorjenja ali vzdušje občudovanja, ki ga prebujaš v drugih, se izpostavljaš temu, da izgubiš pravilni namen in daješ povod za napuh.

Pustiti domišljiji prosto pot navadno pomeni izgubo časa, vendar poleg tega odpre vrata celi vrsti hotenih skušnjav, kadar je človek ne obvlada.

— Ne opuščaj notranjega mrtvičenja niti za en dan!

Ne bodi mi tako neumno naiven in ne misli, da moraš trpeti skušnjave kot zagotovilo, da si trden na poti. Bilo bi tako, kot če bi želel, naj ti ustavijo srce, da bi ti dokazali, da hočeš živeti.

Vedno sem menil, da upiranje milosti mnogi poimenujejo z besedo “jutri”, “kasneje”.

Še en paradoks duhovne poti: duša z manj potrebe po spremembi svojega vedenja, si bolj prizadeva, da bi jo dosegla, ne ustavi se, dokler ji ne uspe. In obratno.

Včasih si izumljaš “težave”, ker ne greš do korenin svojega načina obnašanja.

— Edino, kar ti potrebuješ, je odločna sprememba fronte: vdano izpolnjevati svojo dolžnost in biti zvest napotkom, ki si jih prejel v duhovnem vodstvu.

Močneje si začutil nujnost, “fiksno idejo” biti svet; in lotil si se dnevnega boja brez oklevanja, prepričan, da moraš pogumno presekati kakršenkoli simptom povprečnosti.

Kasneje, ko si govoril z Gospodom v molitvi, si jasneje razumel, da je boj sinonim za ljubezen, in si ga prosil za večjo ljubezen, brez strahu pred spopadom, ki te čaka, kajti boril se boš po Njem, z Njim in v Njem.

Zapleti? … Bodi iskren in priznaj, da hočeš biti raje suženj nekega svojega egoizma, namesto da bi služil Bogu ali tisti duši. — Odnehaj!

“Beatus vir qui suffert tentationem …” — blagor človeku, ki trpi skušnjavo, kajti po preizkušnji bo prejel krono življenja.

Ali te ne navdaja z veseljem ugotovitev, da je ta notranji šport izvir miru, ki nikdar ne usahne?

“Nunc coepi!” — Zdaj začnem! To je vzklik zaljubljene duše, ki v vsakem trenutku, tako če je bila zvesta, kot če ji je manjkalo velikodušnosti, obnavlja svojo željo služiti — ljubiti! — našega Gospoda z vso predanostjo.

Zabolelo te je v duši, ko so ti rekli: Kar ti iščeš, ni spreobrnjenje, ampak skrinja za tvojo bedo …; in tako bi šel udobno naprej — vendar s priokusom grenkobe! — ter vlekel za seboj ta žalostni tovor.

Ne veš, ali te je prevzela fizična izčrpanost ali neke vrste notranja utrujenost ali oboje hkrati …: boriš se brez boja, brez želje po pristnem izboljšanju, da bi Kristusovo veselje in ljubezen prenesel na druge duše.

Želim te spomniti na jasne besede Svetega Duha: okronan bo samo, kdor se bori “legitime” — zares, kljub težavam.

Jaz bi se lahko boljše obnašal, bil bolj odločen, razdajal več navdušenja … Zakaj tega ne delam?

Zato ker — odpusti mi mojo odkritost — si tepec. Hudič še predobro ve, da so najslabše varovana vrata duše vrata človeške neumnosti: nečimrnost. Tam sedaj pritiska z vsemi svojimi silami: psevdosentimentalni spomini, kompleks črne ovce v histerični obliki, občutek domnevnega pomanjkanja svobode …

Kaj še čakaš, da boš dojel Učiteljev izrek: čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure?

Z bahavim in negotovim izrazom si mi dejal: Nekateri se vzpenjajo, drugi se spuščajo … Drugi — kakor jaz! — pa ležimo sredi poti.

Užalostila me je tvoja malomarnost in sem dodal: Postopače potegnejo za seboj tisti, ki se vzpenjajo; običajno pa z večjo silo tisti, ki se spuščajo. Pomisli, kako mučno stranpot si iščeš!

To je naznanil že sveti hiponski škof: ne napredovati pomeni nazadovati.

V tvojem življenju sta dve stvari, ki se ne ujemata: glava in čustva.

Razum — razsvetljen po veri — ti jasno kaže ne le pot, temveč tudi razliko med junaškim in neumnim načinom, s katerim jo lahko prehodiš. Predvsem postavlja predte veličino in božansko lepoto nalog, ki jih Trojica prepušča našim rokam.

Čustva se po drugi strani oprijemajo vsega, kar zaničuješ, celo v trenutku, ko vidiš, da je zaničevanja vredno. Zdi se, kot da bi tisoč malenkosti čakalo na kakršnokoli priložnost, in čim tvoja volja — zaradi fizične utrujenosti ali zaradi izgube nadnaravnega pogleda — oslabi, se te drobnarije nakopičijo in se razburkajo v tvoji domišljiji, dokler ne postavijo cele gore, ki te tlači in ti jemlje pogum: zapreke pri delu; upiranje pokorščini; pomanjkanje sredstev; sijaj brezskrbnega življenja, ki se zasveti le za hip; majhne in velike ostudne skušnjave; vzgibi pretirane čustvenosti; napor; grenek okus duhovne povprečnosti … Včasih pa tudi strah: strah, ker veš, da Bog hoče, da si svet, vendar nisi.

Dovoli mi, da ti povem na surov način. Več kot dovolj “razlogov” imaš, da se obrneš nazaj, in premalo odločnosti, da bi odgovoril na milost, ki ti jo On naklanja, ker te je poklical, da bi bil drugi Kristus, “ipse Christus!” — sam Kristus. Pozabil si na Gospodov opomin apostolu: “Dovolj ti je moja milost!” ki potrjuje, da če hočeš, zmoreš.