Seznam točk

Izvoljenost od Boga pomeni — in zahteva! — osebno svetost.

Če odgovoriš na klic, ki ti ga je namenil Gospod, bo tvoje življenje — tvoje ubogo življenje! — v zgodovini človeštva pustilo globoko in široko brazdo, svetlo in plodovito, večno in božansko.

Vsak dan začuti obveznost, da postaneš svet. — Svet! To ne pomeni početi čudne stvari: pomeni boriti se v notranjem življenju in v junaškem, dovršenem izpolnjevanju dolžnosti.

Svetost ni v velikih dejanjih. — Njeno bistvo je boj, da tvoje življenje na nadnaravnem področju ne bi ugasnilo; da zgoriš do poslednje trske v služenju Bogu na zadnjem mestu … ali pa na prvem: kjerkoli te Gospod pokliče.

Gospod nam ni zgolj povedal, da nas ljubi, temveč nam je to dokazal z dejanji, z vsem življenjem. — In ti?

Če ljubiš Gospoda, moraš “nujno” opaziti blaženo breme duš, da bi jih privedel k Bogu.

Za nekoga, ki hoče živeti Ljubezen z veliko začetnico, je povprečnost zelo malo, je stiskaštvo, podla preračunljivost.

Tule je recept za tvojo krščansko pot: molitev, pokora, delo brez počitka, z ljubečim izpolnjevanjem dolžnosti.

Moj Bog, nauči me ljubiti! — Moj Bog, nauči me moliti!

Boga moramo prositi za vero, za upanje, za ljubezen z vztrajno molitvijo, s poštenim vedenjem in čistimi navadami.

Rekel si mi, da ne veš, kako bi mi poplačal za sveto vnemo, ki ti je preplavila dušo.

— Naglo sem ti odgovoril: Jaz ti ne dajem nobene gorečnosti, naklanja ti jo Sveti Duh.

— Imej ga rad, govôri z njim. — Tako ga boš ljubil vedno močneje in bolje ter mu boš hvaležen, ker se bo On nastanil v tvoji duši, da bi ti imel notranje življenje.

Bojuj se, da bi sveta oltarna daritev postala središče in korenina tvojega notranjega življenja, tako da se bo ves dan spremenil v dejanje bogočastja — v nadaljevanje maše, katere si se udeležil, in v pripravo na naslednjo — ki bo prekipevalo v molitvenih vzklikih, v obiskih Najsvetejšega, v izročanju tvojega poklicnega dela in družinskega življenja …

Gospod ti je dal jasno videti tvojo pot kristjana sredi sveta. Kljub temu mi zagotavljaš, da si mnogokrat z nevoščljivostjo — dejal si mi, da je v bistvu šlo za udobje — premišljeval, kako bi bil srečen, če bi bil nepoznan in bi neopažen delal v najbolj odmaknjenem kotičku … Bog in ti!

— Zdaj ti poleg ideje o misijonskem delu na Japonskem na misel prihaja predstava o tistem skritem in trpečem življenju … Toda če bi se, prost drugih svetih naravnih obveznosti, poskušal “skriti” v katerikoli verski ustanovi, ne da bi bil to tvoj poklic, ne bi bil srečen. — Manjkal bi ti mir; ker bi storil svojo voljo, ne božje.

— Tvoj “poklic” bi tedaj imel drugo ime: odpad, ne proizvod božjega navdiha, ampak čistega človeškega strahu pred bližajočim se bojem. To pa … ne!

Zoper čisto življenje, zoper sveto čistost, se dviga velika težava, ki smo ji vsi izpostavljeni: nevarnost povprečnosti v duhovnem ali v poklicnem življenju, nevarnost — tudi za tiste, ki jih Bog pokliče v zakon — da bi se čutili kot samotarji, sebičneži, ljudje brez ljubezni.

— Korenito se bôri proti tej nevarnosti, brez kakršnegakoli popuščanja.

Da bi premagal čutnost — vedno bomo namreč s seboj nosili tega oslička, ki je naše telo — moraš velikodušno, dnevno živeti majhna mrtvičenja — včasih pa tudi velika; in ohranjati se moraš v navzočnosti Boga, ki te nikdar ne preneha gledati.

Tvoja čistost ne more biti omejena na izogibanje padcem, priložnostim …; na noben način ne more biti hladno in matematično zanikanje.

— Si se zavedel, da je čistost krepost in da mora kot takšna rasti in se izpopolnjevati?

— Zato ni dovolj, da si vzdržen — skladno s tvojim stanom — ampak čist, z junaško krepostjo.

»Bonus odor Christi« — dobri Kristusov vonj je tudi vonj našega čistega življenja — vsakdo v svojem stanu, ponavljam — vonj svete čistosti, ki je vesela potrditev: nekaj trdnega in nežnega obenem, rahločutnost, ki se izogiba celo neprimernim besedam, ker ne morejo ugajati Bogu.

Navadi se vnaprej zahvaljevati angelom varuhom …, da jim tako naložiš več obveznosti.

Za vsakega kristjana bi morala biti mogoča uporaba vzdevka, ki so ga uporabljali v začetkih: “prinašalec Boga”.

— Delaj tako, da ti bodo “po resnici” lahko pripisali ta čudoviti naziv.

Premisli, kaj bi se zgodilo, če mi, kot kristjani, ne bi hoteli živeti skladno s tem … in popravi svoje vedenje!

V ozadju vsakega dogodka, vsake okoliščine, glej Gospoda in tako boš znal iz vsega, kar se zgodi, potegniti več božje ljubezni in večjo željo, da bi mu ustrezno odgovoril, kajti On nas vedno čaka in nam nudi možnost, da stalno izpolnjujemo sklep, ki smo ga naredili: »Serviam!« — Služil ti bom!

Vsak dan obnavljaj učinkovito željo, da bi se izničil, da bi se odrekal, da bi pozabil na samega sebe, da bi hodil »in novitate sensus«, v novem življenju, ter to našo bedo zamenjal za vso skrito in večno božjo veličino.

Gospod! Naj bom tako tvoj, da bodo v moje srce tudi najbolj sveta čutenja vstopala samo preko tvojega ranjenega srca.

Prizadevaj si biti rahločuten, človek lepega vedenja. Ne bodi surov!

— Vedno rahločuten, kar ne pomeni biti narejen.

Svetnik! Božji otrok bi moral pretiravati v kreposti, če je v tem sploh mogoče pretiravati …, kajti drugi se bodo gledali v njem kakor v ogledalu in samo, če bo ciljal zelo visoko, bodo oni obstali na neki srednji točki.

Naj te ne bo sram odkriti, da v srcu nosiš »fomes peccati« — nagnjenje k slabemu, ki te bo spremljalo, dokler boš živ, kajti nihče ni prost tega bremena.

Ne sramuj se, saj nam je Gospod, ki je vsemogočen in usmiljen, dal vsa primerna sredstva za premagovanje tega nagnjenja: zakramente, življenje pobožnosti, posvečeno delo.

— Vztrajno jih uporabljaj, pripravljen začenjati in znova začenjati, ne da bi izgubil pogum.

Gospod, osvobôdi me samega sebe!

Apostol brez redne in načrtne molitve nujno zapade v mlačnost … in preneha biti apostol.

Gospod, odslej naj bom drugačen: naj ne bom “jaz”, ampak “tisti”, ki ga Ti želiš.

— Naj ti ne odrečem ničesar, za kar me prosiš. Naj znam moliti. Naj znam trpeti. Naj me ne skrbi nič razen tvoje slave. Naj nenehno čutim tvojo navzočnost.

— Naj ljubim Očeta. Naj si želim Tebe, moj Jezus, v neprekinjenem obhajilu. Naj me vžge Sveti Duh.

»Meus es tu« — moj si, ti je razodel Gospod.

— Tisti Bog, ki je vsa lepota in vsa modrost, vsa veličina in vsa dobrota, reče tebi, da si njegov! … Ti pa mu ne znaš odgovoriti!

Ne moreš se čuditi, če v svojem življenju začutiš breme, o katerem je govoril sveti Pavel: “V svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma.”

— Takrat se spomni, da si Kristusov, in pojdi k Božji Materi, ki je tvoja Mati: ne bosta te zapustila.

Sprejemaj nasvete, ki ti jih dajejo v duhovnem vodstvu, kakor da bi prihajali od samega Jezusa Kristusa.

Prosil si me za namig, kako zmagati v tvojih dnevnih bojih in sem ti odgovoril: Ko odpreš svojo dušo, povej na prvem mestu to, kar ne bi želel, da se izve. Tako je hudič zmeraj premagan.

— Odpri svojo dušo z jasnostjo in preprostostjo, nastežaj, da vstopi — vse do zadnjega kotička — sonce božje ljubezni.

Če se nemi hudič — o katerem govori evangelij — spravi v dušo, potem vse pokvari. Če pa ga človek takoj prežene, je vse v redu, srečno gre naprej, vse deluje.

— Trden sklep: “divja iskrenost” pri duhovnem vodstvu, obenem pa rahločutna vzgojenost … in naj bo ta iskrenost takojšnja.

Ljubi in išči pomoč človeka, ki vodi tvojo dušo. Pri duhovnem vodstvu povsem razkrij svoje srce — četudi je polno gnilobe! — iskreno, z željo, da bi ozdravel; sicer ta gniloba ne bo nikdar izginila.

Če se zatečeš k nekomu, ki lahko rano samo površinsko očisti …, si strahopetec, kajti v bistvu boš prikril resnico na škodo samega sebe.

Nikdar se ne boj povedati resnice in ne pozabi, da je včasih iz ljubezni do bližnjega bolje molčati. Vendar nikoli ne môlči iz malomarnosti, udobja ali strahopetnosti.

Če znaš imeti druge rad in med vsemi ljudmi širiš to ljubeznivost — Kristusovo ljubezen, fino, rahločutno — boste drug drugega podpirali: in kdor bi padel, bo zaradi te bratske moči čutil oporo — in nujnost — da bi bil Bogu zvest.

Širi svojega duha mrtvičenja v podrobnostih ljubezni, z željo napraviti pot svetosti sredi sveta vsem prijetno: nasmeh je včasih lahko najboljši izraz duha pokore.

Z velikodušnostjo bodi vsak dan pripravljen veselo in neopazno nadlegovati samega sebe zato, da bi služil in napravil življenje drugim prijetno.

— Ta način ravnanja je resnična ljubezen Jezusa Kristusa.

Potruditi se moraš, da bo tam, kjer se nahajaš, navzoča ta “dobra volja” — to veselje — ki je sad notranjega življenja.

Poskrbi, da boš živel tole zares zanimivo mrtvičenje: da ne vrtiš svojih pogovorov okoli samega sebe.

Dober način za opravljanje spraševanja vesti:

— Sem ta dan kot zadoščevanje sprejemal neprijetnosti, ki so prišle iz božjih rok? Neprijetnosti, ki so mi jih s svojim značajem priskrbeli moji bližnji? Neprijetnosti zaradi moje lastne bede?

— Sem znal Gospodu kot zadoščevanje izročiti prav bolečino, ki jo čutim, ker sem ga užalil, tolikokrat!? Sem mu izročil sramoto ponižanj in zardelosti v svoji notranjosti, ko sem pomislil, kako malo napredujem na poti kreposti?

Običajna, redna mrtvičenja: da! Toda naj ne postanejo fiksna ideja.

— Ni nujno, da so zmeraj omejena na eno stvar: stalen, običajen, reden — brez navajenosti — mora biti duh mrtvičenja.

Ti hočeš stopati po Kristusovih stopinjah, obleči njegovo obleko, se poistovetiti z Jezusom. Potem naj bo tvoja vera dejavna in požrtvovalna, tako da opravljaš dela služenja in se znebiš tega, kar te ovira.

Svetost je prožna kakor sproščena mišica. Kdor hoče biti svet, zna ravnati tako, da med opravljanjem nečesa, kar zanj predstavlja mrtvičenje, opusti — če ne gre za žalitev Boga — nekaj drugega, kar mu je prav tako težko, ter se Gospodu zahvali za to udobje. Če bi se kristjani vedli drugače, bi tvegali, da postanemo neprožni, brez življenja, kakor lutka iz cunj.

Svetost ni toga kot lepenka: zna se nasmehniti, popustiti, počakati. Je življenje: nadnaravno življenje.

Ne zapuščaj me, Mati! Daj, da iščem tvojega Sina; da najdem tvojega Sina; da ljubim tvojega Sina … z vsem svojim bitjem! — Spomni se, Gospa, spomni se.

Kadar je naš pogled môten, kadar oči izgubijo svojo jasnost, je treba iti k luči. Jezus Kristus pa nam je rekel, da je On Luč sveta in da je prišel ozdravit bolne.

— Zato naj te tvoje bolezni, tvoji padci — če jih Gospod dopusti — ne oddaljijo od Kristusa: naj te približajo k Njemu!

Zaradi svoje bede sem nekemu prijatelju tarnal, da se zdi, kot da gre Jezus mimo … in me pušča samega.

— V trenutku sem se poln zaupanja odzval s kesanjem: Ni tako, Ljubezen moja. Jaz sem tisti, brez dvoma, ki se je oddaljil od Tebe. Nikoli več!

Koliko podlosti je v mojem ravnanju in koliko nezvestobe do božje milosti!

— Mati moja, Pribežališče grešnikov, prôsi zame, da ne bi nikdar več oviral dela Boga v moji duši.

Tako blizu Kristusa, toliko let, pa … tak grešnik!

— Te Jezusova zaupnost do tebe ne sili k ihtenju?

Ne manjka mi resničnega veselja, nasprotno … Vseeno pa ob spoznanju lastne nizkosti postane razumljivo, da s svetim Pavlom zakličem: “Jaz nesrečnež!”

— Tako raste hrepenenje, da bi izkoreninil pregrado, ki jo postavlja lastni jaz.

Ne ustraši se niti ne izgubljaj poguma, ko odkriješ, da imaš napake …, in kakšne napake!

— Bojuj se, da jih izkoreniniš. Med bojem pa bodi prepričan, da je dobro, da čutiš vso to šibkost, kajti drugače bi bil napuhnjen, napuh pa oddaljuje od Boga.

Čudi se božji dobroti, kajti Kristus hoče živeti v tebi …, tudi kadar zaznaš vso težo uboge bede, tega ubogega mesa, te nizkotnosti, tega ubogega blata.

— Da, tudi takrat imej v mislih ta božji klic: Jezus Kristus, ki je Bog, ki je Človek, me razume in skrbi zame, ker je moj Brat in moj Prijatelj.

Živiš zadovoljno, zelo srečno, čeprav včasih občutiš prasko žalosti in skoraj običajno zaznavaš tudi resnično usedlino potrtosti.

— Ta sreča in ta tesnoba lahko živita druga ob drugi, vsaka v svojem “človeku”: prva v novem, druga v starem.

Ponižnost se rodi kot sad spoznanja Boga in spoznanja samega sebe.

Gospod, prosim te za darilo: ljubezen …, ljubezen, ki naj me očisti. — In še eno darilo: spoznanje samega sebe, da se navdam s ponižnostjo.

Svetniki so tisti, ki se borijo do konca svojega življenja: tisti, ki vedno znajo vstati po vsakem spotiku, po vsakem padcu, da bi šli pogumno po poti naprej, s ponižnostjo, z ljubeznijo, z upanjem.

Če te tvoje napake delajo bolj ponižnega, če te vodijo, da močneje iščeš oporo božje roke, so pot svetosti: »Felix culpa!« — Srečna krivda! poje Cerkev.

Molitev — tudi moja! — je vsemogočna.

Ponižnost vodi vsako dušo, da ob lastnih zmotah ne izgubi poguma.

— Resnična ponižnost vodi … k prošnji za odpuščanje!

Kliči Gospoda, prosi ga za duha pokore, lastnega človeku, ki se zna vsak dan premagati ter mu molče in požrtvovalno izroča to nenehno premagovanje.

Kadar začutiš šibkost mesa, ponavljaj v svoji osebni molitvi: Gospod, daj križ za to moje ubogo telo, ki se utrudi in upira!

Kako prav je imel tisti duhovnik, ko je takole pridigal: “Jezus mi je odpustil vso množico mojih grehov — kolikšna velikodušnost! — kljub moji nehvaležnosti. In če so bili Mariji Magdaleni odpuščeni mnogi grehi, ker je veliko ljubila, kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!”

Jezus, vse do norosti in do junaštva! S tvojo milostjo, Gospod, četudi bi bilo treba umreti zate, Te ne bom več zapustil.

Lazar je vstal, ker je slišal božji glas, in takoj je hotel zapustiti tisto stanje. Če se ne bi “hotel” premakniti, bi znova umrl.

Iskren sklep: vedno imeti vero v Boga; vedno imeti upanje v Boga; vedno ljubiti Boga …, ki nas nikoli ne zapusti, čeprav bi že trohneli kot Lazar.

Občuduj ta prijetni nesmisel kristjanovega položaja: naša lastna beda nas vodi, da se zatečemo k Bogu, da se “pobožanstvimo”, in z Njim zmoremo vse.

Kadar padeš ali te tlači breme tvoje bede, ponavljaj s trdnim upanjem: Gospod, glej, bolan sem; Gospod, Ti, ki si iz ljubezni zame umrl na križu, pridi me ozdravit.

Zaupaj, ponavljam. Vztrajno kliči njegovo nadvse ljubeče srce. Tako kot gobavcem iz evangelija ti bo naklonil zdravje.

Navdaj se z zaupanjem v Boga in naj bo v tebi velika želja, vsak dan globlja, da ne bi nikoli zbežal od Njega.

Brezmadežna Devica, Mati! Ne zapuščaj me, poglej, kako solze zalivajo moje ubogo srce. — Nočem žaliti svojega Boga!

— Že vem in mislim, da ne bom nikoli pozabil, da ne veljam nič. Kako me teži moja majhnost, moja samota! Toda … nisem sam: ti, sladka Gospa, in moj Oče Bog me ne zapustita.

Ob soočenju z upornostjo mojega mesa in z vražjimi mislimi zoper mojo vero ljubim Jezusa in verujem: Ljubim in Verujem.

Poslušaj nasvet svetega Pavla: »Hora est iam nos de somno surgere!« — Čas je že za delo! — Za delo navznoter, za izgradnjo tvoje duše; in navzven, prav tam, kjer si, za izgradnjo božjega kraljestva.

Skesan mi praviš: “Koliko bede vidim v sebi! Počutim se, takšna je moja okornost in takšen je tovor mojih poželenj, kot da ne bi nikoli storil ničesar, da bi se približal Bogu. Začenjati, začenjati. O Gospod, zmeraj na začetku! Kljub temu se bom poskušal z vso dušo vsak dan gnati naprej.”

— Naj On blagoslovi ta tvoja prizadevanja.

Oče, si mi dejal, v meni je veliko zmot, veliko napak.

— To že vem, sem ti odgovoril. Toda Bog, naš Gospod, ki prav tako to ve in s tem računa, pričakuje od tebe samo ponižnost, da to priznaš, in boj, da bi se popravil, da bi mu služil vsak dan bolje, z več notranjega življenja, z nenehno molitvijo, s pobožnostjo in uporabo primernih sredstev za posvečevanje tvojega dela.

Ko bi le pridobil — ko bi le hotel doseči — kreposti, ki jih ima osliček! Ponižen, trd pri delu in vztrajen, trmast (!), zvest, s povsem gotovim korakom, močan ter — če ima dobrega gospodarja — hvaležen in pokoren.

Prav: tvoja skrb morajo biti “oni”. Toda tvoja prva skrb moraš biti ti sam, tvoje notranje življenje; kajti drugače jim ne boš mogel služiti.

Kako težko ti je opraviti to mrtvičenje, h kateremu te nagovarja Sveti Duh! Umirjeno poglej na razpelo … in ljubil boš to zadoščevanje.

Pribiti se na križ! To hrepenenje se je kakor nova luč velikokrat pojavilo v razumu, v srcu in na ustnicah tiste duše.

— Pribiti se na križ? Kako težko je! si je govorila. Pa je dobro poznala pot: »Agere contra!« — zanikati samega sebe. Zato je prosila: Pomagaj mi, Gospod!

Ko se nahajamo na Kalvariji, kjer je Jezus umrl, nas mora izkušnja naših osebnih grehov pripeljati do kesanja: do zrelejše in globlje odločitve, da ga ne bomo več žalili.

Vsak dan malo več — tako kot pri rezljanju kamna ali lesa. Treba je obrusiti hrapave dele, odstranjevati hibe našega osebnega življenja z duhom pokore, z drobnimi mrtvičenji, ki so dveh vrst: aktivna mrtvičenja — tista, ki jih iščemo kakor cvetlice, ki jih nabiramo skozi ves dan — in pasivna, ki prihajajo od zunaj in nam jih je težko sprejeti. Nato Jezus Kristus doda, kar še manjka.

— Kako čudovito razpelo boš postal, če se odzoveš velikodušno, veselo, popolnoma!

Gospod te z odprtimi rokami prosi za nenehno miloščino ljubezni.

Približaj se Jezusu, ki je umrl zate, približaj se temu križu, katerega obris se vidi na vrhu Golgote …

Toda približaj se iskreno, s to notranjo zbranostjo, ki je znak krščanske zrelosti; da bi božji in človeški dogodki pasijona prodrli v tvojo dušo.

Mrtvičenje moramo sprejemati z istimi čustvi, kot jih je imel Jezus Kristus v svojem svetem trpljenju.

Mrtvičenje je potrebno izhodišče za katerikoli apostolat in za popolno izvrševanje vsakega apostolata.

Duh pokore je predvsem v izkoriščanju teh številnih drobnarij — dejanj, odpovedi, žrtev, uslug … — ki jih vsak dan najdemo na poti in jih spreminjamo v dejanja ljubezni, kesanja, v mrtvičenje, in tako ob koncu dneva oblikujemo šopek: lep venec, ki ga izročimo Bogu!

Najboljši duh daritve je vztrajanje v začetem delu: kadar ga opravljamo z navdušenjem in kadar postane težavno.

Predlôži svojemu duhovnemu voditelju v presojo svoj načrt mrtvičenja, da ga umeri.

— Toda umeriti ne pomeni vedno zmanjšati, ampak tudi povečati, če meni, da je tako primerno. — In naj bo tako ali drugače, sprejmi ta napotek!

Svetost se doseže ob pomoči Svetega Duha — ki pride prebivat v našo dušo — po milosti, ki nam je dana v zakramentih, in s stalnim asketskim bojem.

Sin moj, ne delajmo si utvar: ti in jaz — to bom neutrudno ponavljal — se bova morala boriti vedno, vedno, do konca svojega življenja. Tako bova ljubila mir in bova mir prinašala drugim ter prejela večno plačilo.

Ne ustavi se pri tem, da Tolažniku govoriš, poslušaj ga!

V svoji molitvi premišljuj, kako te je življenje otroštva, ko si globoko odkril, da si božji otrok, navdalo s sinovsko ljubeznijo do Očeta; pomisli, kako si pred tem šel po Mariji k Jezusu, ki ga častiš kot njegov prijatelj, kot brat, kot zaljubljenec, kar tudi si …

Potem ko si prejel ta nasvet, si razumel, da si doslej vedel za prebivanje Svetega Duha v tvoji duši, da bi jo ta posvetil …, vendar nisi “razumel” te resnice o njegovi navzočnosti. Potreben je bil ta namig: sedaj čutiš ljubezen znotraj sebe; in želiš se družiti z njim, biti njegov prijatelj, njegov zaupnik …, mu olajšati delo glajenja, izkoreninjanja, vžiganja …

Tega ne bom znal storiti! si pomislil. — Poslušaj ga, ti ponavljam. On ti bo dal moči, On bo naredil vse, če ti hočeš …, saj gotovo hočeš!

— Moli k njemu: Božanski Gost, Učitelj, Luč, Vodnik, Ljubezen, naj te znam lepo gostiti in poslušati tvoje nauke ter se vneti, ti slediti in te ljubiti.

Da bi se približal Bogu, da bi poletel do Boga, potrebuješ močna in velikodušna krila molitve in zadoščevanja.

Da bi se izognil rutini v ustnih molitvah, jih skušaj izgovarjati z isto ljubeznijo, s katero zaljubljenec prvikrat spregovori …, in tako kot da bi bila to zadnja priložnost, ko se lahko obrneš h Gospodu.

Če si ponosen, da si otrok svete Marije, se vprašaj: Kolikokrat Božji Materi izkažem pobožnost čez dan, od jutra do večera?

Med drugimi obstajata dva razloga, si je govoril tisti prijatelj, da zadoščujem moji brezmadežni Materi vsako soboto in na predvečer njenih praznikov.

— Drugi razlog je, da ljudje ob nedeljah in Marijinih praznikih (ki so pogosto vaški prazniki), namesto da bi molili — dovolj je odpreti oči in pogledati — z javnimi grehi in pohujšljivimi zločini žalijo našega Jezusa.

Prvi razlog: da tisti, ki hočemo biti dobri otroci, morda po satanovem nagibu ne živimo z dolžno pozornostjo teh dni, posvečenih Gospodu in njegovi Materi.

— Se že zavedaš, da so ti razlogi žal še vedno zelo aktualni, zato moramo tudi mi zadoščevati.

Vedno sem kristjanovo molitev razumel kot ljubeč pogovor z Jezusom, ki se ne sme prekiniti niti v trenutkih, ko smo fizično daleč od tabernaklja, kajti vse naše življenje je sestavljeno iz stihov človeške ljubezni na božji način … in ljubimo lahko vedno.

Božja ljubezen do njegovih ustvarjenin je tolikšna in naš odgovor bi moral biti tolikšen, da bi se pri obhajanju svete maše morale ustaviti vse ure.

Mladike, zedinjene s trto, dozorijo in dajejo sad.

— Kaj morava storiti ti in jaz? Preko kruha in besede morava biti prav blizu Jezusu Kristusu, ki je naša trta …, mu govoriti ljubeznive besede skozi ves dan. Tako delajo zaljubljenci.

Zelo rad imej Gospoda. V svoji duši varuj in spodbujaj to nujnost, da ga ljubimo. Ljubi Boga prav zdaj, ko ga morda mnogi, ki ga imajo v svojih rokah, nimajo radi, z njim grdo ravnajo in ga zanemarjajo.

Lepo mi ravnaj z Gospodom pri sveti maši in skozi ves dan!

Molitev je najmočnejše kristjanovo orožje. Molitev nas dela učinkovite. Molitev nas osrečuje. Molitev nam daje vso potrebno moč, da bi izpolnjevali božje zapovedi.

— Da! Vse tvoje življenje more in mora biti molitev.

Osebna svetost ni nekakšna entelehija, temveč jasna stvarnost, človeška in božja, ki se nenehno kaže v dnevnih dejanjih ljubezni.

Moraš sobivati, moraš razumeti, moraš biti brat svojim bratom ljudem, moraš postaviti ljubezen — kot piše španski mistik — tja, kjer ni ljubezni, da bi od tam pridobil ljubezen.

Nismo dobri bratje naših bratov ljudi, če nismo pripravljeni pošteno ravnati kljub temu, da bi ljudje okoli nas slabo tolmačili naše vedenje in bi se odzvali na neprijeten način.

Tvoja ljubezen in tvoje služenje sveti Cerkvi ne moreta biti pogojena z večjo ali manjšo svetostjo tistih, ki jo sestavljajo, četudi si goreče želimo krščanske popolnosti za vse.

— Ljubiti moraš Kristusovo Nevesto, svojo Mater, ki je in vedno bo čista in brez madeža.

Delo našega osebnega posvečevanja vpliva na svetost mnogih duš in božje Cerkve.

Prepričaj se! Če ti hočeš — Bog te namreč sliši, te ljubi, ti obljublja slavo — potem lahko, zavarovan z vsemogočno roko svojega nebeškega Očeta, postaneš nadvse srčen človek, pripravljen vsepovsod pričevati o njegovem ljubeznivem, resničnem nauku.

Gospodovo polje je rodovitno in njegovo seme dobro. Zato, kadar se v tem našem svetu pojavi ljuljka, ne dvomi: slabo so se odzvali ljudje, zlasti kristjani, ki so zaspali in pustili zemljo nezavarovano pred sovražnikom.

— Ne pritožuj se, da je neplodna; namesto tega pa izprašaj svoje ravnanje.

Tudi tebi bo dala misliti tale pripomba, ki me je zelo zabolela: “Jasno vidim pomanjkanje upora ali pa neučinkovitost tega upora pred sramotnimi zakoni, ker je zgoraj, spodaj in v sredini veliko, zares veliko (!) povprečnežev.”

Sovražniki Boga in njegove Cerkve, ki jih žene neminljivo satanovo sovraštvo, so dejavni in se organizirajo brez prestanka.

Z “zgledno” stalnostjo pripravljajo svoje kadre, vzdržujejo šole, vodje in agitatorje ter s prikrito — toda učinkovito — dejavnostjo razširjajo svoje ideje ter v domove in na delovna mesta prinašajo svoje seme, ki uničuje vsakršno versko idejo.

— Kaj vse moramo storiti kristjani, da bi vedno z resnico služili našemu Bogu!

Ne zamenjuj vedrosti z lenobo, z zapuščenostjo, z odlašanjem glede odločitev ali proučevanja problemov.

Vedrost se zmeraj dopolnjuje z marljivostjo, ki je potrebna krepost za presojanje in pravočasno razreševanje odprtih zadev.

— Sin, kje je Kristus, ki ga duše iščejo v tebi? V tvojem napuhu? V tvojih željah, da bi prevladal nad drugimi? V tistih značajskih podrobnostih, ki jih nočeš premagati? V tej trmi? … Je tam Kristus? — Ne!!

— Prav, imeti moraš osebnost, toda tvoja osebnost si mora prizadevati za poistovetenje s Kristusom.

Predlagam ti dobro pravilo ravnanja za življenje bratstva, duha služenja: ko tebe ne bo, naj bodo drugi zmožni nadaljevati delo, s katerim se ukvarjaš, na podlagi izkušenj, ki jih velikodušno deliš z njimi, ne da bi se naredil za nezamenljivega.

Na tebi — kljub tvojim strastem — sloni odgovornost za svetost, za krščansko življenje drugih, za učinkovitost ostalih.

Ti nisi zobato kolo, ki leži sámo zase. Če se ustaviš, koliko drugih lahko upočasniš ali jih oškoduješ!