Seznam točk

Vedro, brez pretirane tankovestnosti, moraš premisliti o svojem življenju, prositi odpuščanja in napraviti trden, konkreten in dobro določen sklep, da se poboljšaš v tej in oni stvari: v tej podrobnosti, ki ti je težka, in v oni, ki je ponavadi ne izpolniš, kot bi jo moral, in to veš.

Ne bodi udobnež! Ne čakaj na novo leto za sprejemanje sklepov: vsak dan je dober za dobre odločitve. »Hodie, nunc!« — Danes, zdaj!

Ponavadi so ljudje, ki čakajo na novo leto, da bi začeli, ubogi malodušneži …, kajti poleg tega … nazadnje sploh ne začnejo!

Obstaja le ena smrtna bolezen, ena sama pogubna napaka: sprijaznjenje s porazom, ko se človek ne zna boriti v duhu božjih otrok. Če manjka ta osebni trud, duša ohromi in obleži sama, nezmožna sadov …

— S to strahopetnostjo človeško bitje Gospoda prisili, da izreče besede, ki jih je On slišal od hromega ob kopeli Betésda: »Hominem non habeo!« — Nimam človeka!

— Kakšna sramota, če Jezus v tebi ne bi našel moža, žene, ki ju pričakuje!

Asketski boj ni nekaj negativnega in zato odvratnega, temveč je vesela potrditev. Je šport.

Dober športnik se ne bori zato, da bi dosegel le eno zmago in to v prvem poskusu. Pripravlja se in trenira dolgo časa, z zaupanjem in vedrostjo: znova in znova poskuša, čeprav na začetku ni uspeha, trmasto vztraja, dokler ne premaga ovire.

Na poti osebnega posvečevanja ima lahko človek včasih vtis, da namesto napredovanja nazaduje; da se namesto izboljšanja slabša.

Dokler je notranji boj, je ta pesimistična misel le lažna iluzija, prevara, ki jo je treba pregnati.

— Mirno vztrajaj. Če se trdno bojuješ, napreduješ na svoji poti in se posvečuješ.

Dejal si mi: “Čutim se ne le nezmožnega, da bi šel naprej po poti, ampak tudi nezmožnega, da bi se rešil — uboga moja duša! — brez nekega čudeža božje milosti. Hladen sem in — kar je še hujše — nekako ravnodušen: kot da bi bil nekakšen opazovalec »svojega primera«, ki mu je vseeno za to, kar gleda. So ti dnevi brezplodni?

Toda moja Mati je moja Mati in Jezus je — si upam reči? — moj Jezus! In obstajajo svete duše, ki prav zdaj prosijo zame.”

— Hôdi še naprej z roko v roki s svojo Materjo, sem ti odvrnil, in “upaj si” reči Jezusu, da je tvoj. Zaradi svoje dobrote bo On prižgal jasno luč v tvoji duši.

Za božjega otroka mora vsak dan biti priložnost za prenovitev; v gotovosti, da bo s pomočjo milosti dospel do konca poti, ki je Ljubezen.

Zatorej, če začenjaš in znova začenjaš, ti gre v redu. Če imaš zmagovalno miselnost, če se boriš, boš z božjo pomočjo zmagal! Ni težave, ki je ne bi mogel premagati!

Skesan mi praviš: “Koliko bede vidim v sebi! Počutim se, takšna je moja okornost in takšen je tovor mojih poželenj, kot da ne bi nikoli storil ničesar, da bi se približal Bogu. Začenjati, začenjati. O Gospod, zmeraj na začetku! Kljub temu se bom poskušal z vso dušo vsak dan gnati naprej.”

— Naj On blagoslovi ta tvoja prizadevanja.

Oče, si mi dejal, v meni je veliko zmot, veliko napak.

— To že vem, sem ti odgovoril. Toda Bog, naš Gospod, ki prav tako to ve in s tem računa, pričakuje od tebe samo ponižnost, da to priznaš, in boj, da bi se popravil, da bi mu služil vsak dan bolje, z več notranjega življenja, z nenehno molitvijo, s pobožnostjo in uporabo primernih sredstev za posvečevanje tvojega dela.

Duhovno življenje — to namenoma trmasto ponavljam — je stalno začenjanje in ponovno začenjanje.

— Ponovno začenjanje? Da! Vsakič, ko napraviš dejanje kesanja — dnevno bi jih morali opraviti veliko — začneš znova, ker Bogu daješ novo ljubezen.

Tvoje življenje ni ponavljanje enakih dejanj, kajti vsako naslednje mora biti pravilnejše, učinkovitejše, bolj polno ljubezni kot prejšnje. — Vsak dan nova luč, novo hrepenenje, za Njega!