Seznam točk

Zagotavljal si mi, da se hočeš boriti brez predaha. Sedaj pa prihajaš s povešeno glavo.

Glej, tudi zgolj človeško gledano je dobro, da zate ni vse že razrešeno, brez zapletov. Nekaj — mnogo! — boš moral doprinesti ti. Kako boš sicer “postal” svet?

Zvestoba do Boga zahteva boj. In sicer boj iz bližine, mož proti možu — stari človek in božji človek —, podrobnost za podrobnostjo, brez omahovanja.

Svetost, resnično prizadevanje, da bi jo dosegli, ne pozna premora niti počitnic.

V svoji duši moramo gojiti resnično grozo do greha. Gospod — ponavljaj s skesanim srcem —, naj te ne žalim več!

Vendar se ne prestraši, ko občutiš breme ubogega telesa in človeških strasti; bilo bi neumno in otročje naivno, če bi sedaj ugotovil, da “to” obstaja. Tvoja beda ni ovira, temveč spodbuda, da bi se bolj združil z Bogom, da bi ga stalno iskal, kajti On nas očiščuje.

Vzponi in padci. Veliko — preveč! — je v tebi vzponov in padcev.

Razlog je jasen: doslej si živel lahko življenje in nočeš razumeti, da je med “želeti” in “izročiti se” znatna razdalja.

Takole, s takšnimi norčijami, s to notranjo in zunanjo lahkomiselnostjo, s tistim omahovanjem pred skušnjavo, je nemogoče, da bi napredoval v notranjem življenju.

Vedno sem menil, da upiranje milosti mnogi poimenujejo z besedo “jutri”, “kasneje”.

Še en paradoks duhovne poti: duša z manj potrebe po spremembi svojega vedenja, si bolj prizadeva, da bi jo dosegla, ne ustavi se, dokler ji ne uspe. In obratno.

Ne veš, ali te je prevzela fizična izčrpanost ali neke vrste notranja utrujenost ali oboje hkrati …: boriš se brez boja, brez želje po pristnem izboljšanju, da bi Kristusovo veselje in ljubezen prenesel na druge duše.

Želim te spomniti na jasne besede Svetega Duha: okronan bo samo, kdor se bori “legitime” — zares, kljub težavam.

Jaz bi se lahko boljše obnašal, bil bolj odločen, razdajal več navdušenja … Zakaj tega ne delam?

Zato ker — odpusti mi mojo odkritost — si tepec. Hudič še predobro ve, da so najslabše varovana vrata duše vrata človeške neumnosti: nečimrnost. Tam sedaj pritiska z vsemi svojimi silami: psevdosentimentalni spomini, kompleks črne ovce v histerični obliki, občutek domnevnega pomanjkanja svobode …

Kaj še čakaš, da boš dojel Učiteljev izrek: čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure?

Z bahavim in negotovim izrazom si mi dejal: Nekateri se vzpenjajo, drugi se spuščajo … Drugi — kakor jaz! — pa ležimo sredi poti.

Užalostila me je tvoja malomarnost in sem dodal: Postopače potegnejo za seboj tisti, ki se vzpenjajo; običajno pa z večjo silo tisti, ki se spuščajo. Pomisli, kako mučno stranpot si iščeš!

To je naznanil že sveti hiponski škof: ne napredovati pomeni nazadovati.

V tvojem življenju sta dve stvari, ki se ne ujemata: glava in čustva.

Razum — razsvetljen po veri — ti jasno kaže ne le pot, temveč tudi razliko med junaškim in neumnim načinom, s katerim jo lahko prehodiš. Predvsem postavlja predte veličino in božansko lepoto nalog, ki jih Trojica prepušča našim rokam.

Čustva se po drugi strani oprijemajo vsega, kar zaničuješ, celo v trenutku, ko vidiš, da je zaničevanja vredno. Zdi se, kot da bi tisoč malenkosti čakalo na kakršnokoli priložnost, in čim tvoja volja — zaradi fizične utrujenosti ali zaradi izgube nadnaravnega pogleda — oslabi, se te drobnarije nakopičijo in se razburkajo v tvoji domišljiji, dokler ne postavijo cele gore, ki te tlači in ti jemlje pogum: zapreke pri delu; upiranje pokorščini; pomanjkanje sredstev; sijaj brezskrbnega življenja, ki se zasveti le za hip; majhne in velike ostudne skušnjave; vzgibi pretirane čustvenosti; napor; grenek okus duhovne povprečnosti … Včasih pa tudi strah: strah, ker veš, da Bog hoče, da si svet, vendar nisi.

Dovoli mi, da ti povem na surov način. Več kot dovolj “razlogov” imaš, da se obrneš nazaj, in premalo odločnosti, da bi odgovoril na milost, ki ti jo On naklanja, ker te je poklical, da bi bil drugi Kristus, “ipse Christus!” — sam Kristus. Pozabil si na Gospodov opomin apostolu: “Dovolj ti je moja milost!” ki potrjuje, da če hočeš, zmoreš.

Za napredovanje v notranjem življenju in v apostolatu ni potrebna pobožnost, ki jo začutiš; temveč odločna in velikodušna pripravljenost volje na božje zahteve.

Poglej, kolikšna je razlika med naravnim in nadnaravnim načinom ravnanja. Prvi se začne dobro in kasneje oslabi. Drugi se začne prav tako dobro …, nato pa si prizadeva, da bi nadaljeval še bolje.

Kakšno krščansko popolnost hočeš doseči, če vedno ugodiš svojim kapricam, “tistemu, kar ti je všeč” …? Vse tvoje pomanjkljivosti, proti katerim se ne boriš, bodo rodile pričakovan in neprekinjen sad slabih del. In tvoja volja — ki ne bo umerjena v vztrajnem boju — ti ne bo prav nič koristila, ko bo nastopil težek trenutek.