Moram te vnaprej opozoriti na neko zvijačo “satana” — takole, z malo začetnico, ker si več ne zasluži! —, ki se skuša poslužiti najbolj normalnih okoliščin, da bi nas malo ali zelo odvrnil od poti, ki nas vodi k Bogu.

Če se boriš, še bolj pa, če se boriš zares, se ne smeš čuditi, da nenadoma nastopi utrujenost ali čas, ko je treba iti “na silo”, brez kakršnekoli duhovne ali človeške tolažbe. Glej, kaj so mi napisali pred časom in kar povzemam z mislijo na nekatere, ki naivno menijo, da gre milost mimo narave: “Oče, že nekaj dni čutim strašno lenobo in apatijo do izpolnjevanja življenjskega načrta; vse delam na silo in brez pravega duha. Molite zame, da bi kmalu minila ta kriza, zaradi katere zelo trpim ob misli, da me lahko odvrne od poti.”

— Odgovoril sem samo: Nisi vedel, da ljubezen zahteva žrtev? Beri počasi Učiteljeve besede: “Kdor ne vzame svojega križa “cotidie” — vsak dan, ni mene vreden.” In kasneje: “Ne bom vas zapustil sirot …” Gospod dopušča to tvojo suhoto, ki postaja tako trda, da bi Ga bolj ljubil, da bi zaupal v Njega, da bi s križem soodreševal, da bi Ga srečal.