Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 5 točka na temo Vera → živa in dejavna vera.

Naš Gospod je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: Pojdi in se umij v kopeli Síloa (kar pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

Kakšen zgled gotovosti vere nam daje ta slepi človek! Živa, dejavna vera. In ti, ali se enako vedeš do božjih zapovedi, ko si tolikokrat slep, ko skrbi tvoje duše zakrijejo luč? Kakšno moč je imela tista voda, da so njegove oči ozdravele, ko jih je omočil z njo? Morda bi bilo bolj primerno kakšno skrivnostno zdravilo za oči, dragoceni pripravek iz laboratorija kakšnega modrega alkimista. Toda tisti človek veruje; izpolni božji ukaz in se vrne z očmi, polnimi jasnosti.

“Koristno je,” piše sveti Avguštin v razlagi tega odlomka, “da evangelij pojasni pomen imena tega vodnjaka in navede, da pomeni Poslani. Sedaj razumete, kdo je ta Poslani. Če Gospod ne bi bil poslan k nam, nihče izmed nas ne bi bil osvobojen greha.” S trdno vero moramo verovati v Njega, ki nas odrešuje, v tega božjega Zdravnika, ki je bil poslan prav zato, da bi nas ozdravil. Verovati toliko močneje, kolikor bolj brezupna in velika je bolezen, zaradi katere trpimo.

Molite z menoj h Gospodu: Doce me facere voluntatem tuam, quia Deus meus es tu, úči me izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! Naj na naših ustnicah vzklije iskrena gorečnost, da bi z učinkovito željo odgovorili na povabila našega Stvarnika tako, da poskušamo slediti njegovim načrtom z nezlomljivo vero, v prepričanju, da se On ne more zmotiti.

Ko bomo na tak način ljubili božjo voljo, bomo razumeli, da vrednost vere ni zgolj v jasnosti, s katero jo izražamo, temveč v odločenosti, da jo bomo zagovarjali z deli ter skladno s tem tudi delovali.

Toda vrnimo se k prizoru, ki se odvija na poti iz Jerihe. Kristus sedaj govori tebi. Pravi ti: Kaj želiš od mene? Da bi spregledal, Gospod, da bi spregledal! In Jezus pravi: Pojdi, tvoja vera te je rešila! Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Iti po poti za Njim. Ti si spoznal, kaj ti predlaga Gospod, in odločil si se, da ga boš spremljal na poti. Poskušaš hoditi po njegovih stopinjah, se odevati s Kristusovim oblačilom, biti Kristus sam: kajti tvoja vera, vera v tisto luč, ki ti jo daje Gospod, mora biti dejavna in požrtvovalna. Ne delaj si utvar, ne misli, da boš odkril nove načine. Vera, ki jo On zahteva od nas, je takšna: hoditi moramo z njegovim tempom, z deli, polnimi velikodušnosti, ter izkoreniniti in odvreči vse, kar nas ovira.

Približal se je smokvi: približuje se tebi in približuje se meni. Jezus, ki ga navdajata lakota in žeja po dušah. S križa je zaklical: Sitio!Žejen sem. Žejen je nas, naše ljubezni, naših duš in vseh duš, ki jih moramo voditi k Njemu po poti križa, ki je pot nesmrtnosti in nebeške slave.

Prišel je do smokvinega drevesa, toda na njem ni našel drugega kot listje. To je obžalovanja vredno. Se tako dogaja tudi v našem življenju? Se nam dogaja, da nam žalostno primanjkuje vere, utripanja ponižnosti, da v nas ni najti ne žrtev ne del? Da nas je sama krščanska zunanjost, vendar v nas ni sadov? To je strašno. Kajti Jezus je ukazal: Naj ne bo nikoli več sadu na tebi! In smokva se je pri priči posušila. Razžalosti nas ta odlomek iz Svetega pisma, hkrati pa nas spodbuja, naj se vnamemo v veri, naj živimo skladno s to vero, da bo Kristus od nas vedno prejemal sadove.

Ne varajmo se: naš Gospod nikoli ni odvisen od tega, kar gradimo ljudje; najbolj visokoleteči podvigi so zanj otroška igra. On hoče duše, hoče ljubezen; hoče, da bi vsi prišli uživat njegovo kraljestvo, za vso večnost. Na zemlji moramo veliko delati; in delati moramo dobro, kajti to običajno delo je tisto, kar moramo posvečevati. Vendar pa nikoli ne pozabimo opravljati svojega dela za Boga. Če bi ga opravljali zgolj zase, iz napuha, bi obrodili samo bujno listje: ne Bog ne ljudje ne bi mogli na tako košatem drevesu najti niti malo sladkosti.

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.

Vstala bom in krožila po mestu, po ulicah in trgih. Iskala bom njega, ki ga ljubi moja duša … Pa ne samo po mestu, tekli bomo od enega konca sveta do drugega — po vseh deželah, po vseh vaseh, po poteh in stezah — da bi dosegli mir v duši. Odkrivamo ga v dnevnih opravilih, ki niso ovira; ki so — prav nasprotno — pot in razlog za to, da ljubimo bolj in bolj, da se bolj in bolj zedinjamo z Bogom.

Kadar nas zalezuje in na nas preži skušnjava malodušja, nasprotovanja, boja, preganjanja, skušnjava še ene noči v duši, nam psalmist na ustnice in v misli polaga besede: Z njim sem, ko je v stiski. Kaj je moj križ v primerjavi s tvojim, Jezus? Moje praske v primerjavi s tvojimi ranami? Kaj je ob tvoji ogromni, čisti in neskončni ljubezni ta drobna nevšečnost, ki si mi jo Ti naložil na ramena? Srce, vaše in moje, prevzame sveta lakota, ko mu z dejanji izpove, da smo bolni od ljubezni.

Rodi se žeja po Bogu, hrepenenje po tem, da bi razumeli njegove solze, da bi videli njegov nasmeh, njegovo obličje … Po mojem lahko to najbolje izrazimo tako, da z besedami Svetega pisma znova ponovimo: Kakor hrepeni jelen po živih vodah, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Duša pa gre naprej potopljena v Boga, pobožanstvena: kristjan postane žejni popotnik, ki približa svoja usta bistremu studencu.